Sedela je tam.

Obstanem. To je ona.

Veliko let je nisem videla.

Vedela sem, da se je odločila

in šla k nunam.

Presenečeno sem naštevala

imena. Tudi njeno ime

sem končno izgovorila.

Spoznala me je

in objeli sva se.

Pogovor o mladosti in

kako je sedaj.

Koga pozdravim?

Kaj povem?

Obstala, razmislila, naštevala je ...

Povej ji ..., da velikokrat

mislim nanjo.

Izgovorila je mirno in

z ljubeznijo.

Ponovim njeno sporočilo.

Prav si povedala.

Nagajiv njen

nasmeškek mi govori.

Dostojno boš

predala sporočilo.

S pravim tonom, čustvi ...

Danes predam sporočilo.

Solze na očeh prijateljice.

Pa prav na tisti dan sem

pregledovala fotografije.

Povezave delujejo.

Sledi monolog ...

Njej se je strgalo ...

Čist se ji je zmešal ...

Hej, hej ... ustavi se malo ...

Razmisli ... o moji teoriji ...

Ima lep izraz na obrazu.

Mirna deluje.

Če bi ji bilo hudo bi odšla.

Ljudje smo iskalci.

Prav vsi.

Nekaj je izjem. Redki so, ki

so v čisti samoti.

Govorim o pravi samoti.

Vsi smo tu in sobivamo.

Dan nam je bil čas, ko je

bil le čas za nas.

In še bo kakšen maj,

ko bo kakšen dan

namenjen nam ... in le naš ...