Zložila se je v kovček Prodala anonimnežem na spletu in zazehala

ko so jo poslali na nov avtobus Bilo je očitno da je je preveč za

kratek verz in začetno uverturo v molu "Pišeš ljubezensko poezijo?"

"Te zanimajo časovne koordinate Zemlje?" "Lažeš?" Otresla se je

trepljajev po ramenih nogah višjih in nižjih točkah ki naj bi bile tam

za vzdihovanje Ni vzdihovala Ni se tresla kot premražena kobilica

Že dolgo je zmrzovala zaradi oddaljenosti Bližje ni upala ker ima

stopljen led manjšo prostornino Če bi se razlezla bi izgubila

hrbtenico "Si jo že?" "Si že … tanka?"

Prostor je bolj obvladljiv

ko je enodimenzionalen zato se premika v intervalih Po črvje

zlaga sebe v neskončne kolone vibracij Vodna gladina valovi

skupaj s premikanjem zvezd Zvezde se ne premikajo veliko

in ona zna dobro čakati Populi si obrvi Pripravi se na

novo trepljanje "Dobro je" "Ampak pesem ne sme biti tako

blizu" Njene oči so zelo daleč Prikimava "Vsaka beseda mora

stati tam z razlogom" Je tiho Ve da nihče ne pozna nobenega razloga

Diha "Tudi če ljubiš ne moreš tako postavljati priredji" "Danes

preštevamo verze" Kolena pomakne bližje Z roko skorajda nehote seže

pod mizo "Čutiti ni dovolj" Prsti potujejo po tujih hlačnicah in

se oklevajoče ustavljajo "Čutiti ni …" Še višje seže vzdih Globje

barva njenih las in prostor se razširi Mize se izbočijo Vonji

priplavajo izpod posod in sadja Ona sanja brezmejnost "Čutiti

je preveč" Dvigne obrvi se nasmehne pomaha in trene

z očmi Že zdavnaj se je zložila v kovček Vrgla se bo v roke

naslednjemu