Slovenija je izjemno biotsko pestra dežela, učijo v šolah.

Imamo gore in reke.

Morja.

Soline, školjke, občasne izgubljene kite.

Morskih psov ni veliko, so pa krave.

Ovce in kure prez perja (včasih tudi z).

Imamo travnike, gozdove, ki so nekje na poti izgubili listje.

Češnje.

Jagode. Sočne, zrele in tiste bolj zelene.

Imamo cel hlev bikov.

Pa tudi izven hleva.

Označeni so s številkami in lepo po predpisih hodijo čez zebre.

Za pet komadov piščancev damo 50 evrov.

Ker so težki.

Težji od francozov, ki samevajo po predalih.

Imamo otok.

Na njem cerkvico.

Cerkvico na vsakem hribu, da ni hoja do kruha predolga.

Imamo verigo trgovin. Deloma je naša, deloma njihova.

Žemlje, senf in kranjske klobase.

Zelje, ki ga posojamo ob petkih sosedom.

Za sladico se včasih najde kakšno jabolko.

In štrudelj.

Prekmurska gibanica. Sladkor v prahu, ker tistega bolj ostrega

ne moremo spraviti po grlu.

Imamo jogurte izven roka uporabe v koših.

Hrenovke. Hrenovke. Hrenovke.

Ker je tako najlažje reciklirati sranje.

In sploh -

imamo kompostnike.

Črne škatle, v katere zbiramo bananine olupke.

Imamo celo barvno paleto vonjev.

Od oranžne sladkobe do modre gnilobe.

Pa tudi kaj vmes se najde - samo tako, za diverziteto.

In navsezadnje - imamo tudi ljudi.

Za na vrh par drobnih ostankov.

Ker je sicer pač nemogoče dobiti subvencijo.

*Za vse natančne podatke se moram zahvaliti Luciji, vestni osnovnošolski učenki.

** Za izjemen naslov pa Simonu, prav tako ljubitelju osnovnih šol.