Tup

Tu

Pam

Dum

Padec moje trhlo postavljene samozavesti.

Kaj narediš, ko si osramočena, užaljena in jezna? Pomivam posodo.

Zlagam stavke v črte in se jim smejim, ker so ukrivljeni in ne znajo zadeti sredine.

Bojim se lastne podobe. Ne tiste iz ogledala, tista je takšna, kot pač je. Včasih premazana s pudrom, drugič v packah sramu.

Bojim se lastne podobe. Strah me je misli in besed, ki jih povzočajo. Moji tako-opevani sistemi so prah, ki ga neznancem mečem v oči in jih dražim z nekaj ljubko postavljenimi stališči, ki jih podpirajo dvomljiva predvidevanja. Zanima me, koliko časa jih bom še lahko vodila za nos. Koliko refleksij izpred prejšnje zime še imam na zalogi? Koliko novih vprašanj, ki obračajo knjige na glavo?

Potonila sem pod lastno hrbtenico. Samo še prste stegujem proti nebu in upam, da nanje sede kakšna čaplja z ostrim kljunom. Mogoče jih bo skljuvala. Mogoče bo začelo boleti in bom prisiljena zajeti nov val kisika. Mogoče jih bo pojedla in od mene ne bo ostalo nič.

Nagnila sem se preveč na desno, proti zvezdam. Zdaj niham in se pretvarjam, da še nisem padla. Ne vem, kaj naj storim z vsemi neznanimi galaksijami, ki me opazujejo. Naj jim sledim, čeprav vem, da še nikomur ni uspelo prečkati vesolja? Naj obstojim sredi nihaja in se obsodim na hrepenenje brez svetlobe? Mišice me bolijo. Moje noge niso vajene nenehnega naprezanja. Naj se poženem na drugo stran in tvegam padec v dan? Oči odklanjajo prevelik odemerek svetobe, ki me čaka na levi. V nihaju sem. V nihaju bom.

Puf

Tup

Auč

Kaj narediš, ko si osramočena, užaljena in jezna? Pomivam posodo. Čakam. Da se vesolje poravna pod menoj.