"Čaj je prevroč. Lahko dobim kozarec vode?"

"Prevroč čaj? Za mrzle prste je super."

"Ja, zate … ki bereš sredi zime na trgu. Kdo še to počne?"

"Hmm … mogoče se še kdo najde … kak depresivec, ki hoče umreti."

"Umreti hočeš?"

"Ne, samo včasih pomislim, koliko je ljudi, ki jim je življenje odveč. Veliko jih je, kajne?"

"Ogromno. Ampak veliko je tudi takih, ki umirajo, pa jim to ni ravno v veselje. Veš-"

"Umirajo? A ne umiramo vsi?"

"Ahh … spet si šla predaleč."

"Hehe … kot vedno."

"Slišal sem, da bo naslednji teden snežilo."

"Aja? Že decembra? Kako pa to?"

"Tako so rekli."

"Vreme te ne zanima, kaj?"

"Seveda me. Izjemno je zanimivo … samo težko je reči kaj o vremenu. Je, kar je. Ni izbire."

"Ja."

"Zakaj mora biti vedno kakšna izbira? Ne bi bilo lažje, če bi lahko vse napovedali vremenoslovci?"

"Izbira je najlepša utvara, ki jih imamo. Zakaj bi se ji odrekel?"

"Ker je utvara."

"Si ti utvara?"

"Kako to misliš?"

"So tvoje misli utvara?"

"Ne …"

"So tvoje odločitve utvara?"

"Kaj pa vem-"

"Če so tvoje misli in odločitve utvara, si tudi ti utvara. Samo skupek genov, ki se plazijo po Zemlji."

"Pretiravaš."

"Mogoče."

"Čaj se ti je ohladil."

"Vem. Zmedla si me."

"Oprosti."

"Lahko govoriva o čem drugem?"

"Seveda. Če bo naslednji teden snežilo, bomo imeli-"

"Ne, nisem mislil tega."

"Kaj si pa mislil?"

"Zakaj si tako oddaljena?"

"Kako?"

"Oddaljena si. Včasih imam občutek, da te sploh ni tukaj. Kot da se pretvarjaš, da piješ čaj, da bereš, da mežikaš, da dihaš … Treseš besede naokoli in se pretvaraš, da se tebe svet sploh ne tiče."

"Včasih si pravi pesnik."

"Resno mislim."

"Jaz tudi."

"Grozna si."

"Spij čaj, greva na most pogledat lučke."