Popoln nasmeh, zamah z lasmi, pomežik dolgih trepalnic, počasno razpiranje ustnic … "Ker se cenite!"

Sem ena tistih, ki se zabava ob gledanju reklam. Na nek način je prav hipnotično zanimivo, na kak način se skrbno izbrane besede vsedajo v možgane množic. Ja, zagotovo tudi vame, ko čisto instiktivno v trgovini sežem po šamponu, katerega reklama mi je bila pač najbolj všeč. O vplivu reklam bi se lahko govorilo še in še, čeprav se je že ogromno povedalo … O tem, kako reklame spodbujajo sploh zadnji trend unikatnosti in posebnosti, vse od raybank pa do allstark pa do navadnih britvic. O tem, kako se piflarji kul, kako je kul golota (ok, nič novega - le da je zdaj očitno sprejemljivo tudi hoditi popolnoma nag po mestu ;)), kako je kul izumljanje novih besed, kako je vse kul in oh in sploh posebno. Tako dobiš množico ljudi, ki mislijo da so unikat, a so v resnici samo gruča, ki sledi modnim trendom. Zadnji modni trend je pač izstopanje. Vendar kako lahko izstopaš med ljudmi, ki se vsi trudijo "odstopati"? Kakorkoli, to je že vprašanje socialne psiohologije … reklame nam pač uspešno perejo možgane, to je dejstvo.

Pred kratkim je bil po televiziji dokumentarec o škodljivosti ličil in ostalih preparatov, ki jih vesoljna publika žensk zagnano kupuje. Na žalost ga nisem imela časa pogledati, ampak dovolj je bil že naslov, ki me je pritegnil … "Ker se ne cenite." Dobro, vsi poznamo reklamo s super motom: "Ker se cenite." Sicer dolgočasna reklama, a tolikokrat predvajana, da se ti tisto s cenjenjem dodobra vsede v možgane. Naenkrat si prepričan, da se ne ceniš, ker ne daš nič na svoj videz. Ne ceniš se, ker nisi v službi stoodstotno urejen, ker nisi prevlečen s tono pudra in še s čim. In potem pač kupiš. Da bi se cenil, kot se cenijo vsi drugi. Priznam, dokler nisem videla zanikane različice tega mota, sploh nisem pomislila na bizarnost vsega skupaj. Ženske uspešno prepričujejo, da se cenjenost samih sebe kaže skozi njihov videz. Če niso tako lepe, kot že tisočkrat operiran model reklame, se ne cenijo. In potem je tukaj še druga … še boljša, ki pa vsaj resnicoljubno prikaže dejstvo - "To nisem jaz, to je moja … šminka."