Delo, 14. avgust 2017

Ob poročanju o dogajanju v Sev. Koreji, kjer kljub stradanju med ljudstvom pospešeno razvijajo jedrsko orožje in ne kmetijstvo, opažam v raznih medijih in portalih številne zanimive komentarje. Ti kažejo,  da zelo veliko Slovencev komaj čaka na poraz ZDA, da se vpliv te najbolj razvite in vplivne države sveta zmanjša, in da zmaga vpliv novih hegemonov, to je Kitajske, Indije, Irana, Sev. Koreje i.p.

Tako bomo tudi Slovenci  lahko uživali svobodo in blagostanje prebivalcev teh držav, kjer menda že imajo »raj na zemlji«.

Navdušenje nad Sev. Korejo ima tradicijo v Sloveniji. Berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Tako je pisalo v Delu 10. maja 1975.

Za prevlado, primat teh naprednih »človekoljubnih držav« je

Res ni nikogar sram?

Ona, 18.07.2017

Članek s tem naslovom je bil objavljen v prilogi Ona, ki se razglaša za ženski magazin Dela in Slovenskih novic, v torek, 11. julija 2017, podpisan avtor pa je gospod Franc Mihič. Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Čas gre naprej in BTC je ne le na so

Res ni nikogar sram?

ONA, 11. julij 2017

Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa  je v televizijskem  pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup  v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.

Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni  preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu.

 Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! 

Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.

Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je

»Ljudje, ki delajo so že ali bodo nekega lepega dni  čez kakšnih deset ali 20 let, ugotovili, da ne morejo v pokoj, čeprav so bili za strojem ali za pultom skoraj štiri desetletja in da bo tisto, kar bodo potem dobivali, tako borno, da jim ne bo omogočilo preživetja«,berem te dni v tisku. Tragično dejstvo, ki je sramota vsej državi, a odgovornost tistih, ki vodijo državo. Posebej pravni stroki in seveda  vsem političnim strankam  in njihovim  voditeljem. To je sramota za vse predsednike vlad, od mag. Antona Ropa, Janeza Janše, do Boruta Pahorja in tudi dr. Mira Cerarja. Mag. Rop je celo uzakonil to krajo plače, sedaj pa celo strokovno napoveduje krizo za pokojnine. Šele po 13 letih je US na pobudo ZSSS, ne pa na pobudo katerekoli stranke oz. DZ RS ali vlade,  odpravilo  takšen zakon, ki je bil absurd prava. Zakaj imamo sploh stranke, DZ RS, vlade, če nič ne ukrenejo, da se kraja zaposlenim  ne nadaljuje. Komu in čemu potem sploh služi država? Samo eliti? Po zdaj veljavnih predpisih v

Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.

Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.

Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan

Znamo gospodariti z lesom?

REPORTER, 3. Julij 2017

To so prava vprašanja, ki si ju pogosto nočemo zastaviti. Nedavno berem pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?« Ta problem se upravičeno poraja glede na naše gospodarjenje z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš. Nekateri opozarjajo, da naj bi naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu  vendar lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Pogosto se sliši: »Našo največjo

Kdo zatira naš razvoj?

ONA, 6. Junija 2017

SVET KAPITALA, 23. Junija 2017

Slovenci  smo delavni in varčni. Imamo menda vrhunske šole in znanje, nam laska in pove javna stroka in politika. Le država ne more brez kreditov. Politika je že davno obljubila rast blagostanja ne glede na rezultate.

Kdaj pa konkurenčnost realne ekonomije? Ali res imamo za vse to potrebna vrhunska znanja?  Kaj to potrjuje? Zajamčene plače in nizke pokojnine očitno ne! Kakšne reference iz realne ekonomije imajo naši politiki? Ali so desni politiki kaj boljši, ki bi jim Slovenci bolj zaupali svoj kapital in jim dali mandat za oblast? Težko.

Slovenci bolj zaupajo levici, volijo politiko, ki še vedno opeva revolucijo in propadli socializem, a poskrbi za standard, četudi z krediti, kot je praksa. Za našo zadolženost pa so krivi EU, gnili izkoriščevalski kapitalizem in tržna ekonomija, celo zahodna civilizacija? Vse kar smo očitno sprejeli s figo v žepu. «Drugi so krivi. Le mi ne!« Častno? Fenomen pa je, da drža

Zakaj ne znamo biti gospodarji na svojem?

Dnevnik, 14. junij 2017

To je pravo vprašanje.

Srečko Knafelc je namreč v Dnevniku 2. junija postavil vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?«

Problem je aktualiziral na gospodarjenju z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom.

G. Knafelc piše: »Namerno sem počakal s pisanjem komentarja o neverjetni neumnosti, ki naj bi jo Slovenci spet naredili – Dnevnik je 23. maja poročal o nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. Pa nikjer nisem zasledil nobenega komentarja, kaj šele protesta proti tej nameri. Dnevnik je tudi napisal, da ima načrt podporo slovenske vladajoče garniture.«

Ni res, da bi Slovenci naredili neumnost. Državo vodi vlada, ki pa ne ovira podjetju BSW postavitve dveh žag, saj naj bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nov

Vredno razmisleka in ravnanja, delovanja!?

Ne vem, kaj se dogaja, a meni se dogaja to, da v zadnjih treh dneh srečujem  zelo zaskrbljene prijatelje in znance, glede stanja in perspektive države.  Praviloma so to ljudje, starejši zaposleni ali upokojeni, vsi pa iz realnega sektorja, kjer se ustvari največ sredstev za preživetje države.

V dveh dneh mi je zaposleni prijatelj  pisal:

Pozdravljeni!
Pogosto opozarjaš, kako ne znamo porabiti lesa, našega naravnega bogastva.
Slovenci se imamo za zelo priden in delaven narod. Ko pa dobro premislim, smo pridni samo takrat, ko nas nekdo drug organizira.
Glede konkretne teme-domač les razmišljam, da se pravzaprav samo v Slemenah ustrezno obnašajo, saj les posekajo, pospravijo in razžagajo in prodajo.
Večina pa raje proda na panju najboljšemu ponudniku, ker je to lažje, nič se ni treba matrat, namesto reinvestiranja v stroje, naprave, delavnice pa si za podrto hlodovino kupi raje avto ali kak drug priboljšek.
Tudi glede kmetovanja je podobno

Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC.

Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.

Po mojem je to izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?!

Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.

Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem

Kaj blokira »državo prava«?

REPORTER, 29. maj 2017

Dilema »revolucija ali kapital« blokira »pravo«! Mnogi poenostavljeno postavljajo kot ključno vprašanje v žarišče slovenskega političnega dogajanja, kdo so zmagovalci v drugi svetovni vojni. Dejstvo je, da so v drugi svetovni vojni zmagali zavezniki nad nacisti in fašisti. Vzrok polemik o tem, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni v Sloveniji, v javnosti in seveda v politiki je to, da so v Sloveniji komunisti med 2. svetovno vojno organizirali in tudi monopolizirali upor zoper okupatorja, ki pa je utrpel le minimalne žrtve. 

Komunisti pa so izvedli tudi revolucijo in sprožili državljansko vojno. Zmagala je revolucionarna stran in uvedla enopartijski sistem s komunistično partijo na čelu države SFRJ. Režim je torej temeljil na vrednotah revolucije, ki je likvidirala kapitaliste, ki so za komuniste izkoriščevalci. "Kapital, lastnina je zlo za človeka." Revolucija je vzela tistim, ki so imeli »preveč« kapitala-lastnine. Uvedena je

Bi se v Sloveniji lahko zgledovali po Južni Koreji?

Delo, 18. aprila

Odmev objavljen: Delo-SP; 29 maj 2017

V tem odličnem prispevku je mag. Janez Zeni načel zelo aktualno temo, kako Slovenci svoj denar zaupamo oblasti oz. menedžerjem. Strinjam se, da bi nam bila zgodba o uspehu Južne Koreje lahko vzor. Pred 50 leti so torej njihovi politiki predlagali, da bi ljudstvo iz svojih prihrankov pod določenimi pogoji prispevalo v državni sklad za razvoj gospodarstva. Pripravili so program razvoja in pogoje soudeležbe državljanov in uspeli. V zelo kratkem času so od državljanov zbrali več kot 45 milijard dolarjev. Politiki in gospodarstveniki so to vrednost pametno naložili in Južna Koreja je postala izjemno uspešna.

Tudi Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. Po zadnjih podatkih naj bi bilo v bankah  že več kot 17 milijard  evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okr

Ob spomeniku dr. Francetu Bučarju

Delo, 17. maj 2017

Najvišji predstavnik države parlamentarne demokracije, predsednik DZ RS Dr. Milan Brglez in župan glavnega mesta Zoran Janković , sta,  ob odkritju spomenika dr. Francetu Bučarju, zopet zamolčala njegovo najpomembnejše sporočilo.

Ljubljanski župan Janković je Bučarja sicer označil kot svetel zgled, kako voditi parlament. Spomnil  pa je le na Bučarjeve, kot je dejal, ponarodele besede: »Tu pa ne boš afne guncal. »

Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta RS, partizan, dr. France Bučar, je namreč tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«

To je javno ponavljal vse do smrti. Menim, da je ta njegova ugotovitev najpomembnejše sporočilo državljanom demokratične RS..

Kdaj bodo smele ponarodeti  besede o koncu državljanske, ne pa samo: »Tu pa ne boš afne guncal!«

Živel prvi maj

Delo, 5. maj 2017

Kar 45 let nam je Partija govorila »Delu čast in oblast« in »Za domovino s Titom naprej«, pa se je vse končalo z 2700 odstotno letno inflacijo. To je prizadelo in najbolj razvrednotilo zaslužke oz. vrednost lastnine pridobljene ravno na podlagi dela. V samostojni in demokratični RS je inflacija le dvoodstotna.

Žal pa je vlada premiera mag. Antona Ropa, LDS/SD, že pred desetletjem sprejela celo zakon, da se zaposlenim lahko kar »zakonito« kratijo lastninske pravice, to je, da se za zaposlene lahko ne plačajo prispevki, ki so del njihove zaslužene plače-lastnine, ne da bi vprašali zaposlene. To je kraja. Zato bodo njihove pokojnine nižje. Šele US je na pobudo ZZZS po 13 letih l. 2011 odpravilo ta zakon. To ni storila nobena izvoljena oblast. Zakaj jo potem imamo, če ne zna zaščititi lastnine zaposlenih, njihove plače? Goljufanje zaposlenih, neplačevanje prispevkov se dogaja še vedno, kar je anarhija pravne države in posmeh »delu« za prvi maj.

Novi ge

Čas je za spraševanje, a so okoliščine in dejstva temu ustrezna. Vsekakor je prav, da slavimo konec 2. svetovne vojne, to je 8. maj dan zmage nad nacizmom.

Praznik upora proti okupatorju slavimo, ker se spominjamo ustanovitve PIF, ki so jo ustanovili tisti, ki so prisegali na prijateljstvo s komunistično SZ. Stalin oz. SZ pa je bila tedaj zaveznica nacistov, Hitlerja. Stalin ga je zelo podpiral, saj so ga bogato oskrbovali s surovinami in  žitom. Pakta je bilo konec šele, ko je Hitler napadel še SZ. Stalin oz. komunistična SZ  je imela pakt tudi s fašistično Japonsko. Šele po končani vojni v Evropi, po konferenci zaveznikov  v Potsdamu, ko so zahodni zavezniki pritisnili na SZ,  je ta vstopila  v vojno z Japonci.

Žalostno je, da pri nas še vedno tajimo dejstvo, da se je do 26. aprila 1941 okupatorju  uprla le vojska kraljevine Jugoslavije, ki je sicer kmalu kapitulirala.

Dejstvo je tudi, da je Inštitut za novejšo zgodovino doslej ugotovil več 99.706 žrtev med Slovenci med vojno in

Največja zabloda  po propadu socializma oz.  SFRJ je tranzicijska  praksa, ki še vedno propagira in prakticira: »Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili  izobrazbo in tako dobili dobro službo.«

Za slovensko ekonomijo oz. predvsem za javni sektor  je  za nagrajevanje važna predvsem izobrazba,  niso pa odločilni rezultati dela, ki jih prizna le trg in se odražajo na blagostanju vseh državljanov.

Mnogi v slovenskem  javnem sektorju so plačani po izobrazbi, ne glede na rezultate dela, ki jih ovrednoti trg. Ti rezultati se odrazijo v uporabnosti znanja, storitev in uspešnosti gospodarstva, ter v dvigu blagostanju države, ali pa tudi ne.

 Mnogo je primerov, tudi v šolstvu, ko izobraženci dobijo višjo plačo zgolj za to, ker imajo višjo izobrazbo,  kot je to predpisano za delovno mesto.

Ta višja plača, le zaradi višje izobrazbe, ne glede da ta višja izobrazba ni potrebna za dosego ciljev delovnega mesta, je zgolj nagrada za višjo izobrazbo, ni pa plačilo za rezultate opravljenega d

Tako bi lahko zaključil, ko preberem kako Slovenci svoj denar ne zaupamo oblasti oz. ne  menedžerjem. Ti so raje pridobivali kredite ne pa kapital, ne tuji, ne domači kapital. Kreditizem pa je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Odgovorni ekonomisti, zagovorniki kreditizma in nacionalnega interesa. pa so še vedno menda ugledni. Smo družba, ki ne zna izstaviti računa za zgrešeno šolo in odgovornost.

Državljani pa pričakujemo razvoj gospodarstva in nova delovna mesta. Zgodba o uspehu Južne Koreje nam je lahko vzor. Pred 50 leti so njihovi politiki predlagali, da bi ljudstvo iz svojih prihrankov pod določenimi pogoji prispevalo v državni sklad za razvoj gospodarstva. Pripravili so program razvoja in pogoje soudeležbe državljanov in uspeli. V zelo kratkem času so od državljanov zbrali več kot 45 milijard dolarjev. Politiki in gospodarstveniki so to vrednost pametno naložili in Južna Koreja je postala izjemno uspešna.

Tudi Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva

Kdo je odgovoren za stanje v zdravstvu?

Dnevnik, 12. april 2017

Za reševanje in stanje zdravstvenega sistema je najprej odgovorna politika, to so vodstva vseh političnih strank v državnem zboru RS in poslanci, ki smo jim na volitvah podelili mandat za odločanje in tudi skrb za učinkovitost zdravstva. Nadalje so seveda odgovorni vlada, ministrstvo in »naša zavarovalnica«, to je ZZZS, ki ji je politika zaupala in jo obvezala, da skrbi in odgovarja za stanje zdravstvenih storitev in za zadovoljstvo zavarovancev oziroma bolnikov. Ti so v ta namen prispevali svoje zaslužene prispevke in davke, s katerimi ZZZS »v imenu in za račun zavarovancev, bolnikov« plačuje račune zdravnikov oziroma izvajalcev zdravstvenih storitev. Če teh sredstev ni dovolj, pa vlada in državni zbor RS presodita potrebo in potem dodelita sredstva javnemu zdravstvu še iz državnega proračuna.

Vlada oziroma ministrstvo za zdravstvo, predvsem ZZZS, plačuje torej »v imenu in za račun zavarovancev« izvajalce in tako nad

Situacija je katastrofalna!

ONA, 4. april 2017

Tako se je glasil moj prispevek v Delu, Pisma bralcev, 2. februarja 2014, citiram: »Socialna država nikjer, tudi v demokraciji, ne funkcionira, če zagovorniki in nosilci zakonske socialne zaščite, tudi delojemalcev, to je politiki, strokovnjaki, predvsem pa če sindikati, njihovi vodje, govore eno, ravnajo pa popolnoma drugače. Vedno znova berem članek Vlada ščiti direktorje, ki ne plačujejo prispevkov zaposlenih, in sem osupel in nad izjavo sindikalista Milana Utroša, sicer predsednika sveta ZPIZ-a, ki pravi: »Največji sistemski nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami.« Povsem logično in prav! Kaj torej pri nas počno politiki in stranke, katerih člani so tudi prizadeti delavci in člani sindikatov? Kaj počno sindikalisti v državni

Ljudstvo nima vedno prav!

Delo, 24. april 2017

Državni zbor oz. poslanci so izglasovali nove ustavne sodnike, piše v članku »Kadrovska aritmetika se je v celoti izšla«, Delo 23. aprila. Zanimive so bile izjave sodnikov ob zaprisegi. Novi ustavni sodnik akademik dr. Marijan Pavčnik  je ob prisegi  poudaril in navedel misel nemškega pravnega strokovnjaka Gustava Radbrucha, da "ne smemo reči, da vse, kar koristi ljudstvu, je pravo. Samo to, kar je pravo, namreč koristi ljudstvu". Misel, ki veliko pove in pomeni. Pred časom je podobno izjavila docentka dr. Barbara Rajgelj: »»Ljudstvo ima vedno prav , a le v mejah ustave.«  Velja si torej zapomniti, da vse kar koristi  ljudstvu, torej ni prav(o),  temveč samo kar je prav(o), koristi ljudstvu. Ljudstvo ima srečo, če to resnično velja. Bistvo odgovornega vodenja je odločanje, kaj je  prav in je šele potem tudi koristno. Pomemben je volilni sistem, način kako ljudstvo komu zaupa  in podeli oblast, katera postavlja ljudstvu zakone oz. mu pov