Ustavite spravo

Pisma bralcev

Delo, 23.  oktober 2017

Spet berem, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak se posvečati prihodnosti. Mnenja sem, da Slovenija brez sprave ne bo napredovala. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Razvoj države ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«. Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa.

»Sprava bo, ko bo demokracija delovala«, opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom; Delo-SP, 18.01.2014.  Pravi: «Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo

Borut Pahor je bil prvi!

Zgodovinsko dejstvo je, da je bil Borut Pahor prvi  predsednik RS, sicer leve politične opredelitve, ki je  priznal, da je med NOB potekala tudi državljanska vojna,  katero tudi on obžaluje. Razvoj demokracije in tržne ekonomije ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«.  Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa.  Uspelo mu je postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. S tem se utrjuje kultura sobivanja, demokracije in ne revolucije. Spomeniki niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni, namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino. V zgodovini je bilo mnogo slovenskih žrtev in  na nas je, da te žrtve osmislimo. Sprava bo dosežena, ko bo preteklo dovolj časa in bo dozorela politična volja. Predsednik Borut Pahor je tudi prvi predsednik RS, ki se je trudil in poskušal, da bi politika spremenila volilni sistem za DZ. Berem članek Pahor bi prekinil ledeno dobo v

Politična preprostost in naivnost ljudi je problem uporabnosti demokracije. To ugotavlja g. Uroš Blatnik v pismu, Delo; 12. oktobra, kjer  pravi: »Komentarji in pisma bralcev potrjujejo naravno distribucijo intelektualnega nivoja, po katerem je približno 85 odstotkov vseh ljudi le povprečnega ali podpovprečnega intelektualnega nivoja. Taki se grejo demokracijo in nam oblastujejo, ker imajo, volilno pravico.«

G. Blatnik jasno pove: »Potrebujemo demokratičnega diktatorja!«

Kako ga prepoznano? Kdo ga ustoliči? Kako in kdo ga zamenja? Ali ni to pot Severne Koreje?

V Delu, 10. maja 1975 berem:»Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec  demokratične ljudske republike Koreje.«

G. Blatnik se zelo trudi, da se odpravi demokracija in tržna ekonomija, kapitalizem.

A  je znano, kar

Nekrofilija župana in predsednika države?

Dnevnik, 14. oktober 2017

»Karlovica je nekrofilija tamkajšnjega župana in predsednika države,« Marjan Weisseisen poučuje dr. Spomenko Hribar, Evropejko leta (Dnevnik, 13. oktobra). Opomba: nekrofilija je bolezenska spolna nagnjenost do mrličev. Ljudstvo je torej že večkrat izvolilo bolnega predsednika države in župana Velikih Lašč? Mar smo volilci slepi ali celo sami nagnjeni k nekrofiliji? Kdo je bolan?

Zavržna obtožba v mediju kaže, da mnogi nimajo meje, samo da uničijo drugače misleče. So za spravo, a le po njihovi meri. Vse to zaradi spomenika, dveh plošč na istem zidu, z imeni umrlih med uporom in kot žrtve državljanske vojne. Tinkara Starček, študentka primerjalne književnosti in zgodovine, pravi: »Spomeniki v svoji osnovi niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni, namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino. Bodo ob njem kdaj pomislili, koliko žrtev je bilo potrebnih za la

Resno vprašanje, ko berem v medijih polemike na to temo. Zelo težko, ko preberem pismo »Spomenik, sprava, predsednik« g. Srečka Soršaka; REPORTER št. 35; 28. avgusta. Kot razumem sporočilo tega pisma, menim da g. Soršak ne pričakuje sprave. Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam je zanj  spomenik nikomur, z namenom, da bi zameglil resnico. Dva sramotna stebra nikakor da ne moreta simbolizirati niti sprave niti narodne pomiritve. Moti ga moje mnenje, da je spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam velik korak h kulturi naravnega mirnega sobivanja različno mislečih, ki nam je lahko končno v ponos in bo mnogim celil še odprte rane. Je velik korak k resnici o slovenski polpretekli zgodovini, s tem, da je predsednik države prvič pred domačo in tujo javnostjo na državni slovesnosti navedel žrtve revolucije in protirevolucije, to je žrtve državljanske vojne, kar še mnogi vztrajno tajijo. Berem zelo zanimivo in aktualno sporočilo ga. Tinkare Starček, študentke

Dnevnik, 12. september 2017

Pisca pisem bralcev Franca Mihiča iz Ribnice že dolgo spremljam – kljub občasnim nestrinjanjem s kakšno njegovo mislijo – z veliko simpatijo. Po dolgih letih in desetletjih verbalnega obstreljevanja »levih« in »desnih«, kjer zlasti na desni strani (razen Spomenke Hribar in redkih pa tudi na levi strani) ni bilo nobenega odstopanja od »vojaške« monolitnosti, da so naši ravnali v vsem dobro in so zgolj junaki, oni drugi pa so bili zgolj zločinci in izdajalci, je bil Franc Mihič vsaj v novejšem času eden od prvih ali vsaj zelo redkih na (zelo pogojno rečeno) »desni« strani, ki je zelo jasno povedal, da spoštuje in ceni NOB in odpor proti okupatorju. Hkrati pa se zavzema tudi za odkrito razpravo o napakah in tudi hudih zločinih, zagrešenih s strani tistega (komunističnega) dela vodstva NOB, VOS, tako imenovanih partizanskih vojvod zlasti leta 1942 itd., ki jih je zakrivilo pojmovanje NOB kot revolucije (ali, kot se pogosto govori, zame vsaj delno tudi sporno,

Dnevnik, 12. september 2017

Burna polemika v medijih na temo Spomenik (ne)sprave me je privedla, da na spletu ponovno berem zelo poučno kolumno »Sprava v Sloveniji in Sierri Leone«. Primer Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj.

Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Berem: »Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah

Ne pozabimo, kdo vse in kako je zagovarjal tajkunizacijo!

Članek; Tajkunizacija Slovenije

MAG- 21.11.2007;

Menedžerski prevzem Merkurja je v javnosti dvignil veliko prahu. Številnim takim odkupom smo bili priča že prej, nekateri naj bi še sledili. Mnenja ekonomistov in politikov o tem družbenem pojavu, ki mu nekateri pravijo tajkunizacija Slovenije, so različna. Nekateri ga vidijo kot anomalijo, spet drugi menijo, da je sestavni del kapitalizma.

Kaj lahko glede menedžerskih odkupov stori vlada – jih lahko omeji ali celo prepreči?
Leonardo F. Peklar iz Sociusa pravi, da se slovenski menedžerski prevzemi bistveno razlikujejo od primerljivih po svetu. Pri nas imajo menedžerji znatno močnejšo vlogo, tudi zato, ker še vedno ni razreda lastnikov. »Ekipe, ki se lotevajo menedžerskih prevzemov, se preveč osredotočajo na prevzem (vstop), zanemarjajo pa izstopno strategijo.« Po Peklarjevem je lahko lastništvo menedžerjev tudi škodljivo. »Če delež menedžmenta v velikih družbah preseže 24 o

REPORTER; št. 36, 4. september 2017

 »Slovenci smo v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. Zato  "naša hiša" ostaja razdeljena, narod pa obsojen na večno slepoto, ki rojeva zgolj sovraštvo, jezo in gnus«, nedavno berem. Primera iz javnih zadev, ki kažeta na izgubo občutka za etiko, čast, spodobnost in odgovornost. Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa  je v televizijskem  pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup  v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni  preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne drža

Veliko je polemike, ali je mag. Anton Rop primeren za nadziranje bank. Banka Slovenije meni, da ni primeren. Mag. Anton Rop je do sedaj imel blestečo in zelo dobro plačano kariero, doma in v EU. Temu sem se čudil že iz razloga, saj je kot nekdanji minister in nato še premier,  eden »najbolj zaslužnih« za gospodarsko zakonodajo, ki je omogočala menedžerske prevzeme podjetij na način, da je bilo pri prevzemu dopuščeno oškodovanje gospodarski družb, s ciljem menedžerskega prevzema. Takšni menedžerski  prevzemi,  ko je podjetje porabljalo sredstva za poplačilo  kredita menedžerjev, ne pa za razvoj podjetja, so glavni vzrok  velike bančne finančne luknje, ki smo jo poplačali davkoplačevalci. Takšna privatizacija ni bila enakopravna za vse državljane, kot to veleva ustava. Zupet berem, da mag. Anton Rop, ko je bil na vladi, ni bolj obdavčil kapital in ne manj delo, temveč nasprotno kot je sicer napovedal. Obdavčil je delo. Mag. Anton Rop je tudi prvi odgovoren za proti ustavni zakon, ki je

Delo, 18. avgust 2017

Res zanimiv naslov in uvod pisma g. Janeza Černača, v Delu 8. avgusta. Strinjam se z njim, da moramo ločiti vzroke in posledice in da je resnica vedno preprosta, če jo le hočemo videti. Mnogi to ne zmorejo. 

Ali je resnica, da je Hitler rešil Evropo, kar berem v Delu-SP, 5. marca 2016?  Hitler se je zgodil tudi zato, ker nihče ni poskušal kaznovati Stalina, berem članek v Delu 26. december 2011. Hitler se je v marsičem učil od Stalina.

Ko se je začela druga svetovna vojna, je imel Stalin že veliko izkušenj s taborišči, usmrtitvami, deportacijami. Stalin je paktiral ves čas vojne z japonskimi fašisti.  Hitler je bil sposoben učenec in je zelo hitro dosegel in v marsičem celo presegel svojega učitelja.

Glavna lekcija 20. stoletja bi morala biti obsodba obeh, Stalina in Hitlerja. Ker je Stalin v vojni zmagal skupaj s zavezniki, se to še zdaj ni zgodilo. Govorijo, da je Stalin Evropo osvobodil izpod nacizma, le redki pa si upajo na glas povedati, da jo je hkrati

Delo, 14. avgust 2017

Ob poročanju o dogajanju v Sev. Koreji, kjer kljub stradanju med ljudstvom pospešeno razvijajo jedrsko orožje in ne kmetijstvo, opažam v raznih medijih in portalih številne zanimive komentarje. Ti kažejo,  da zelo veliko Slovencev komaj čaka na poraz ZDA, da se vpliv te najbolj razvite in vplivne države sveta zmanjša, in da zmaga vpliv novih hegemonov, to je Kitajske, Indije, Irana, Sev. Koreje i.p.

Tako bomo tudi Slovenci  lahko uživali svobodo in blagostanje prebivalcev teh držav, kjer menda že imajo »raj na zemlji«.

Navdušenje nad Sev. Korejo ima tradicijo v Sloveniji. Berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Tako je pisalo v Delu 10. maja 1975.

Za prevlado, primat teh naprednih »človekoljubnih držav« je

Res ni nikogar sram?

Ona, 18.07.2017

Članek s tem naslovom je bil objavljen v prilogi Ona, ki se razglaša za ženski magazin Dela in Slovenskih novic, v torek, 11. julija 2017, podpisan avtor pa je gospod Franc Mihič. Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Čas gre naprej in BTC je ne le na so

Res ni nikogar sram?

ONA, 11. julij 2017

Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa  je v televizijskem  pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup  v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.

Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni  preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu.

 Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! 

Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.

Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je

»Ljudje, ki delajo so že ali bodo nekega lepega dni  čez kakšnih deset ali 20 let, ugotovili, da ne morejo v pokoj, čeprav so bili za strojem ali za pultom skoraj štiri desetletja in da bo tisto, kar bodo potem dobivali, tako borno, da jim ne bo omogočilo preživetja«,berem te dni v tisku. Tragično dejstvo, ki je sramota vsej državi, a odgovornost tistih, ki vodijo državo. Posebej pravni stroki in seveda  vsem političnim strankam  in njihovim  voditeljem. To je sramota za vse predsednike vlad, od mag. Antona Ropa, Janeza Janše, do Boruta Pahorja in tudi dr. Mira Cerarja. Mag. Rop je celo uzakonil to krajo plače, sedaj pa celo strokovno napoveduje krizo za pokojnine. Šele po 13 letih je US na pobudo ZSSS, ne pa na pobudo katerekoli stranke oz. DZ RS ali vlade,  odpravilo  takšen zakon, ki je bil absurd prava. Zakaj imamo sploh stranke, DZ RS, vlade, če nič ne ukrenejo, da se kraja zaposlenim  ne nadaljuje. Komu in čemu potem sploh služi država? Samo eliti? Po zdaj veljavnih predpisih v

Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.

Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.

Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan

Znamo gospodariti z lesom?

REPORTER, 3. Julij 2017

To so prava vprašanja, ki si ju pogosto nočemo zastaviti. Nedavno berem pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?« Ta problem se upravičeno poraja glede na naše gospodarjenje z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš. Nekateri opozarjajo, da naj bi naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu  vendar lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Pogosto se sliši: »Našo največjo

Kdo zatira naš razvoj?

ONA, 6. Junija 2017

SVET KAPITALA, 23. Junija 2017

Slovenci  smo delavni in varčni. Imamo menda vrhunske šole in znanje, nam laska in pove javna stroka in politika. Le država ne more brez kreditov. Politika je že davno obljubila rast blagostanja ne glede na rezultate.

Kdaj pa konkurenčnost realne ekonomije? Ali res imamo za vse to potrebna vrhunska znanja?  Kaj to potrjuje? Zajamčene plače in nizke pokojnine očitno ne! Kakšne reference iz realne ekonomije imajo naši politiki? Ali so desni politiki kaj boljši, ki bi jim Slovenci bolj zaupali svoj kapital in jim dali mandat za oblast? Težko.

Slovenci bolj zaupajo levici, volijo politiko, ki še vedno opeva revolucijo in propadli socializem, a poskrbi za standard, četudi z krediti, kot je praksa. Za našo zadolženost pa so krivi EU, gnili izkoriščevalski kapitalizem in tržna ekonomija, celo zahodna civilizacija? Vse kar smo očitno sprejeli s figo v žepu. «Drugi so krivi. Le mi ne!« Častno? Fenomen pa je, da drža

Zakaj ne znamo biti gospodarji na svojem?

Dnevnik, 14. junij 2017

To je pravo vprašanje.

Srečko Knafelc je namreč v Dnevniku 2. junija postavil vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?«

Problem je aktualiziral na gospodarjenju z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom.

G. Knafelc piše: »Namerno sem počakal s pisanjem komentarja o neverjetni neumnosti, ki naj bi jo Slovenci spet naredili – Dnevnik je 23. maja poročal o nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. Pa nikjer nisem zasledil nobenega komentarja, kaj šele protesta proti tej nameri. Dnevnik je tudi napisal, da ima načrt podporo slovenske vladajoče garniture.«

Ni res, da bi Slovenci naredili neumnost. Državo vodi vlada, ki pa ne ovira podjetju BSW postavitve dveh žag, saj naj bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nov

Vredno razmisleka in ravnanja, delovanja!?

Ne vem, kaj se dogaja, a meni se dogaja to, da v zadnjih treh dneh srečujem  zelo zaskrbljene prijatelje in znance, glede stanja in perspektive države.  Praviloma so to ljudje, starejši zaposleni ali upokojeni, vsi pa iz realnega sektorja, kjer se ustvari največ sredstev za preživetje države.

V dveh dneh mi je zaposleni prijatelj  pisal:

Pozdravljeni!
Pogosto opozarjaš, kako ne znamo porabiti lesa, našega naravnega bogastva.
Slovenci se imamo za zelo priden in delaven narod. Ko pa dobro premislim, smo pridni samo takrat, ko nas nekdo drug organizira.
Glede konkretne teme-domač les razmišljam, da se pravzaprav samo v Slemenah ustrezno obnašajo, saj les posekajo, pospravijo in razžagajo in prodajo.
Večina pa raje proda na panju najboljšemu ponudniku, ker je to lažje, nič se ni treba matrat, namesto reinvestiranja v stroje, naprave, delavnice pa si za podrto hlodovino kupi raje avto ali kak drug priboljšek.
Tudi glede kmetovanja je podobno