Bančna luknja ostaja, botri pa na prostosti?!

Avtor: Franc Mihič;  1. aprila 2018

»Vse nas skupaj mora biti strah!« To so zadnje, a iskrene besede ministra za pravosodje, mag. Gorana Klemenčiča. Tako nas je minister v zadnji Tarči strašil z bančno luknjo. Ta strah za enkrat pretresa zgolj nas državljane. Tarča pa je pokazala, da bančna luknja še ne straši politikov in tudi ne osumljencev, ki naj bi jo povzročili. Ob dosedanji neučinkovitosti pravne države se počutijo še naprej varne.

Predstavniki tožilstva, policije in sodstva, na čelu s pravosodnim ministrom, ki so se udeležili Tarče, so prepričani, da je bančna luknja najprej politični problem, šele za tem je lahko tudi pravni.

Bančna luknja: “Brez tožnika, ni sodnika!”

V državi prava bi se Tarča nadaljevala. Nastopiti bi morali politiki, ki so vodili državo, ko je nastajala bančna luknja. Pojasniti nam morajo, kaj so storili, da bi jo preprečili. Bivši finančni minister, dr. Franci Križanič, je celo dejal, da je bila bančna luk

Na praznik »Dan upora proti okupatorju«,  ki je ustvarjen po meri ZZB NOB, saj slavi upor, ko ga še ni bilo, kar deli Slovence, saj slavi ustanovitev OF pod vodstvom komunistov, čeprav je tedaj obstajal le pakt med komunisti in nacisti, ki so tako lažje okupirali zahodno evropske države, je bila v Ribnici spominska slovesnost ob 75. letnici bitke v Jelenovem žlebu. To je bila največja partizanska zmaga nad italijanskim okupatorjem. Slovesnost za takšen dogodek  bi morala biti državna proslava, ne pa da država in občina Ribnica to prepuščata  ZBB NOB, da jo sama organizira po svojih merilih. Pri tem pa promovira svoje vrednote in  še naprej »obsoja izdajalce naroda in zahodne imperialiste«. Nosilci organizacije slovesnosti so bili sicer imenovani, to so: ZB NOB Ribnica, Občina Ribnica, slovenska vojska in drugi. Slovesnost pa je dejansko vodila ZZB Ribnica in je potekala v občinskem Športnem centru. Proslave se ni udeležil nihče od vodstva države, ne vodstva strank, nihče od  poslancev

«Če so vam ukradli prispevke, vam je pravna država na razpolago!«

Državljani smo želeli državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Žal tega ni. Primer. Zaposleni bodo po novem le obveščeni, da delodajalec ni odvedel ZPIZ-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal samovoljno, a na plačilni listi se to ne vidi.

Po 25 letih države je za politiko  velik »napredek« to, da vas bo sedaj celo državna inštitucija, to je  ZPIZ opozarjal na neplačane prispevke, to je, da ste okradeni. Doslej je moral zaposleni namreč kar sam skrbeti in preverjati,  če je delodajalec odvedel prispevke. 

Problem je podedovan od vlade mag  Antona Ropa, ki je sprejela celo zakon, da se zaposlenim lahko kar »zakonito« kratijo lastninske pravice, tako da delodajalec lahko ne odvede ZPIZ-u  prispevkov, ne da bi zaposleni to vedel.

Minister mag. Janez Drobnič v vladi Janeza Janše je celo dejal, da so delavci za to oškodovanje krivi sami.  Poslanec Jože Tanko pa je menil: "Mnogim podjetjem smo tako pom

Vprašanje predsedniku DZ dr. Milanu Brglezu

REPORTER, 9. april 2018

Državljani smo želeli državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Samoumevno tudi plače in prispevki. Žal to pogosto ni. Primer. Zaposleni bodo po novem zakonu le obveščeni, da delodajalec ni odvedel Zpiz-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal, kar sicer ni vidno na plačilni listi. To je prikrita kraja lastnine zaposlenega v korist kapitala lastnika podjetja.

Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič pravi:«Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo  tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.« Politika pa sedaj sporoča zaposlenim:«Če ste okradeni za

Ni dovolj znanja in guverner Jazbec odhaja

Dnevnik, 27. Februar 2018

Ugledna predstavnica gospodarstva, predsednica uprave SKB Cvetka Selšek, je v Tarči 22. februarja 2018 izpostavila kritične zadeve za razvoj države. Meni, da je bilo prav, da smo se ob osamosvojitvi odločili za demokracijo in tržno ekonomijo. Privatizacija je bila v bistvu pozitivna. Mala in srednje velika podjetja so se najprej privatizirala in so danes gonilna sila slovenskega gospodarskega razcveta. Največje težave so nastopile pri privatizaciji velikih podjetij, ko so »old boysi« menili, da so oni kar osebno lahko nosilci privatizacije. To pa je bilo potem za slovensko gospodarstvo katastrofa.

Dvajset let je zamujenih priložnosti, ko nismo »gradili« kapitala in nismo znali upravljati kapitala. Tega znanja ni bilo v bankah, ne pri regulatorjih in ni ga bilo v podjetjih. Tudi jaz menim, da danes ni veliko bolje. Za razvoj primanjkuje kapitala, a izobražena mladež nam uhaja v tujino. Ni še dovolj znanja, ne za tržn

 »Nekaj dejstev v zvezi s prevzemi ob razmišljanju Franca Mihiča« se je glasilo pismo, ki ga je napisal g. Igor Kadunc, MBA, sedanji direktor RTV Slovenije, Dnevnik, 23. februar 2016.  V uvodu pisma je napisal: »Še vedno se v javnosti ponavljajo nekatere napačne predstave v porazdelitvi odgovornosti za naše težave. Za bančno luknjo (torej tudi zaradi kreditov ob prevzemanju podjetij) so neposredno odgovorni člani uprav bank in morebiti v nekaterih primerih člani NS bank. Posredno pa zagotovo vsi člani NS bank, Banka Slovenije in v primeru državnih bank tudi Vlada Republike Slovenije kot posredni ali neposredni lastnik.

 S tem se seveda strinjam.

G. Kadunc pa je tudi zapisal:«G. Mihič, ve se, kdo vse je neposredno in posredno zatajil. Vse banke so objavljale letna poročila z imeni vodilnih in člani NS. Vendar, pozor: ni vsako slabo ravnanje tudi kriminalno dejanje. Ne poznam ureditev zadosti držav EU, da bi ocenil, ali je res v večini držav prepovedano kreditiranje podjetij znotraj h

Predsednik Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji dr. Anže Logar, SDS,  je na twitterju zapisal:"Poimensko bomo razkrili in sankcionirali krivce za bančno luknjo!"  Ko je vlada Janeza Janše vodila državo  je bil Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, še  novembra 2007 prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov, saj da praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije. Podobnega mnenja so bili v  NSi:

 »Banka, ki prevzame tveganje prihodnjega delovanja, ga ne prevzame le zaradi vrednosti podjetja kot takega, ampak predvsem zaradi obetov, ki jih podjetju zagotavlja njen menedžment. Skrb pa vzbuja odkupovanje zaprtih delniški

Prodajati moramo znanje, ne delovne sile. To je oz. bi moral biti prvi  cilj in strategija razvoja države, kar je enako pomembno kot ustava, ki zadeva vsakega državljana. Slovenska vlada je na zahtevo EU  l. 2013 prvič napisala strategijo pametne specializacije Slovenije, in sicer tedaj le do leta 2020, da bi lahko pridobila evropska kohezijska sredstva v višini 3,3 milijarde evrov. Evropska komisija je tisto strategijo zavrnila kot nerealen »spisek želja« Slovenije. Vlada je nato napisala nove cilje in strategijo, ki jo je komisija sprejela. V lanskem decembru pa je vlada sprejela cilje in strategijo pametne specializacije tja do leta 2030, kar je edino pravilno za kvalitetno gospodarno vodenje države in ekonomije, če ima seveda ta strateški dokument pravo vsebino. Dokument  je namreč potem osnova za poslovne načrte gospodarstva in načrte podporne infrastrukture države, to je »javnega sektorja«.Prvi je o sprejeti strategiji 2030 zaskrbljeno in iskreno kritično pisal prof. dr. Mojmir

Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa  je v televizijskem  pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup  v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.

Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni  preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.

Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem,

Ob osamosvojitvi je bil cilj DEMOSA  tudi  sprememba družbeno političnega sistema. Eden prvih pogojev za uvedbo in delovanje demokracije je spoštovanje lastnine in človekovih pravic. Najtrši  »kamen«  je bila sorazmerna pravična porazdelitev lastnine in pa enakopravnost pri pridobivanju premoženja.  Če tega ni, demokracija ne daje rezultatov, lahko se sprožijo revolucije. Žal je dejstvo, da je bila privatizacija skupnega družbenega premoženja nepravična in smo bili pri njej državljani v neenakopravnem položaju, kar ni v skladu z ustavo in je usodno zelo negativno zaznamovalo pravno državo, demokracijo  in blaginjo mnogih. To je bilo »zakonito«  premoženjsko razslojevanje, s pomočjo krivičnih zakonov tedanje vladajoče politike in njene stroke, kar ima hude ekonomske in moralne posledice in ne prispeva k ugledu pravne države, ne demokracije. Takšen model nepravične privatizacije je sprejela levica, LDS/SD, desnica pa ni vložila ustavne pritožbe, čeprav je bilo jasno, da bodo vodilni pr

»Z velikim zanimanjem in odobravanjem sem prebral prispevek Draga Babiča Kaj naj Slovenija z viški denarja, objavljen v Delu 9. avgusta, ter njegovo nadaljevanje Pametni, pridni in podjetni, objavljeno 22. avgusta«, je zapisal prof. dr. Igor Emri ,predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS). Strinjam se in gotovo še marsikdo. Tudi s tem, da bo kakovost življenja državljanov Slovenije odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Prof. Emri se iskreno vpraša,  zakaj se to ne dogaja? Pravi:« Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo.

Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj,

Pred časom je sedanji direktor RTV Slovenije, g. Igor Kadunc, MBA, v Dnevniku objavil pismo » Nekaj dejstev v zvezi s prevzemi ob razmišljanju Franca Mihiča«.  V uvodu pisma je napisal: »Še vedno se v javnosti ponavljajo nekatere napačne predstave v porazdelitvi odgovornosti za naše težave. Za bančno luknjo (torej tudi zaradi kreditov ob prevzemanju podjetij) so neposredno odgovorni člani uprav bank in morebiti v nekaterih primerih člani NS bank. Posredno pa zagotovo vsi člani NS bank, Banka Slovenije in v primeru državnih bank tudi Vlada Republike Slovenije kot posredni ali neposredni lastnik. Najemniki kreditov (prevzemne družbe v lasti enega ali veliko lastnikov – v primeru Merkurja okoli 100) so v bankah le zaprosili za kredit! Zakaj so jim v bankah odobrili te kredite, je zame še sedaj povsem nejasno. Jasno mi je, da so NS zahtevali od vodstev, da vsaj ohranjajo deleže na trgu. Torej da v situaciji, ko je bilo na voljo veliko kreditov iz tujine (končno smo jih nabrali kar za oko

Boris Pogačar, član Društva SRP, v  svojem pismu, Dnevnik, 9. decembra, piše: «Pred kratkim nas je dr. Ivan Janez Štuhec presenetil z naslednjo izjavo v časopisu Večer: »Cerkveno vodstvo se je umaknilo iz prvih vrst, iz javnega družbenega življenja. S slabo vestjo, pod hipoteko dogodkov, pod geslom Bolje, da smo tiho…« Dr. Štuhec, moralni teolog, pedagog,  po tolikih letih še pravi: »Rad bi videl več samozavesti in bila bi tudi v tem, da bi enkrat v Cerkvi dobili na mizo črno na belem, kaj se je dogajalo, kdo je za kaj odgovoren.« Tudi on je šele sedaj nezadovoljen z epilogom cerkvene mariborske finančne in moralne polomije. Ni mu jasno, kdo je za kaj odgovoren. Meni tudi ne. Drugi kleriki, teološka fakulteta, katoliško občestvo pa je še naprej tiho o tem polomu. A ni to dvojna morala? Kje je tu odgovornost za ogromen finančni, zlasti moralni polom. Ob tem se mnogi »pravoverni«  zgroženi nad nizko moralo v družbi, ko državljan goljufa državo, država pa njega. Kaj pa je  počela cerk

Tako si neudeležbo na volitvah razlagajo  politiki in nekateri strokovnjaki. To je tudi razlog, da ni potrebe po spremembi volilnega sistema, ki omogoča premoč strankokracije nad voljo volivcev.

Tisti volivci, aktivni državljani, ki pričakujejo spremembe v vrstah politikov, ker niso zadovoljni z rezultati dela  stranke, predvsem pa poslanca v DZ RS, a menijo, da jim volilni sistem to ne omogoča, morajo to sporočiti aktualni politiki tako, da se aktivirajo. Gredo na volišča, kjer je njihova udeležba evidentirana,  a oddajo neveljavno, prečrtano glasovnico.

Le visoka udeležba na volitvah in veliko neveljavnih glasovnic je edino sporočilo politikom, da volivci pričakujejo spremembe volilnega sistema, da tudi njihov glas bolj odloča, kateri poslanec bo izvoljen z volivčevem preferenčnim glasom. Le tedaj bo spoštoval glas volivca, ter bo »služil« volivcem, jim bo na razpolago za reševanje njihovih problemov.

»Mi smo nezadovoljni s stanjem v družbi, a nič ne moremo. Zato ne gremo na volitv

Borut Pahor je prvi  predsednik RS, sicer leve politične opredelitve, ki priznava, da je med NOB potekala tudi revolucija oz. državljanska vojna , kar obžaluje. To  je temelj procesa sprave na nivoju države. Brez obžalovanje državljanske vojne ne more biti prave demokracije, ne pravne države. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda, so le pobudniki revolucije in nasprotniki revolucije. Zločini so bili žal lahko na obeh straneh. Obžalovanje predsednika države  vseh žrtev vojn, zlasti državljanske vojne, je spravno ravnanje, spodobno za demokratično državo. Predsedniku Pahorju je uspelo postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. V Ljubljani tudi Trga revolucije ni več. S tem se utrjuje kultura sobivanja, demokracije in ne revolucije in izločanja drugače mislečih. Borut Pahor je tudi prvi predsednik, ki se je trudil, da bi politika spremenila sedanji partijski volilni sistem. Prizadevanje za spremembo volilnega sistem je drugo politično ravnanje, ki zasluži vse priznanje in pozornost. Sprem

Ustavite spravo

Pisma bralcev

Delo, 23.  oktober 2017

Spet berem, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak se posvečati prihodnosti. Mnenja sem, da Slovenija brez sprave ne bo napredovala. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Razvoj države ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«. Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa.

»Sprava bo, ko bo demokracija delovala«, opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom; Delo-SP, 18.01.2014.  Pravi: «Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo

Borut Pahor je bil prvi!

Zgodovinsko dejstvo je, da je bil Borut Pahor prvi  predsednik RS, sicer leve politične opredelitve, ki je  priznal, da je med NOB potekala tudi državljanska vojna,  katero tudi on obžaluje. Razvoj demokracije in tržne ekonomije ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«.  Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa.  Uspelo mu je postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. S tem se utrjuje kultura sobivanja, demokracije in ne revolucije. Spomeniki niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni, namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino. V zgodovini je bilo mnogo slovenskih žrtev in  na nas je, da te žrtve osmislimo. Sprava bo dosežena, ko bo preteklo dovolj časa in bo dozorela politična volja. Predsednik Borut Pahor je tudi prvi predsednik RS, ki se je trudil in poskušal, da bi politika spremenila volilni sistem za DZ. Berem članek Pahor bi prekinil ledeno dobo v

Politična preprostost in naivnost ljudi je problem uporabnosti demokracije. To ugotavlja g. Uroš Blatnik v pismu, Delo; 12. oktobra, kjer  pravi: »Komentarji in pisma bralcev potrjujejo naravno distribucijo intelektualnega nivoja, po katerem je približno 85 odstotkov vseh ljudi le povprečnega ali podpovprečnega intelektualnega nivoja. Taki se grejo demokracijo in nam oblastujejo, ker imajo, volilno pravico.«

G. Blatnik jasno pove: »Potrebujemo demokratičnega diktatorja!«

Kako ga prepoznano? Kdo ga ustoliči? Kako in kdo ga zamenja? Ali ni to pot Severne Koreje?

V Delu, 10. maja 1975 berem:»Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec  demokratične ljudske republike Koreje.«

G. Blatnik se zelo trudi, da se odpravi demokracija in tržna ekonomija, kapitalizem.

A  je znano, kar

Nekrofilija župana in predsednika države?

Dnevnik, 14. oktober 2017

»Karlovica je nekrofilija tamkajšnjega župana in predsednika države,« Marjan Weisseisen poučuje dr. Spomenko Hribar, Evropejko leta (Dnevnik, 13. oktobra). Opomba: nekrofilija je bolezenska spolna nagnjenost do mrličev. Ljudstvo je torej že večkrat izvolilo bolnega predsednika države in župana Velikih Lašč? Mar smo volilci slepi ali celo sami nagnjeni k nekrofiliji? Kdo je bolan?

Zavržna obtožba v mediju kaže, da mnogi nimajo meje, samo da uničijo drugače misleče. So za spravo, a le po njihovi meri. Vse to zaradi spomenika, dveh plošč na istem zidu, z imeni umrlih med uporom in kot žrtve državljanske vojne. Tinkara Starček, študentka primerjalne književnosti in zgodovine, pravi: »Spomeniki v svoji osnovi niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni, namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino. Bodo ob njem kdaj pomislili, koliko žrtev je bilo potrebnih za la

Resno vprašanje, ko berem v medijih polemike na to temo. Zelo težko, ko preberem pismo »Spomenik, sprava, predsednik« g. Srečka Soršaka; REPORTER št. 35; 28. avgusta. Kot razumem sporočilo tega pisma, menim da g. Soršak ne pričakuje sprave. Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam je zanj  spomenik nikomur, z namenom, da bi zameglil resnico. Dva sramotna stebra nikakor da ne moreta simbolizirati niti sprave niti narodne pomiritve. Moti ga moje mnenje, da je spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam velik korak h kulturi naravnega mirnega sobivanja različno mislečih, ki nam je lahko končno v ponos in bo mnogim celil še odprte rane. Je velik korak k resnici o slovenski polpretekli zgodovini, s tem, da je predsednik države prvič pred domačo in tujo javnostjo na državni slovesnosti navedel žrtve revolucije in protirevolucije, to je žrtve državljanske vojne, kar še mnogi vztrajno tajijo. Berem zelo zanimivo in aktualno sporočilo ga. Tinkare Starček, študentke