Danes mi družbo dela Elisa... Tako so mi znane njene pesmi, pa vendar se ne zavedam, da bi jih kdaj v bližnji prihodnosti poslušala. No, mogoče sem jo pa v daljni prihodnosti (:

Kakorkoli, danes gre v uho. Umiri srce. Poveča srčni utrip. Povabi še ustnice, da zapojejo. Potem se priključi še miganje. Ob tem se vklopi še občutek, enak, ki sem ga imela ob današnjih sanjah, ki se jih žal več ne spominjam.  V mislih se zahvalim za Youtube, glasbo, note, tone ter se ob tem spomnim na vijolinski ključ, ki sem se ga učila v osnovni šoli... Nato sem v osnovni šoli. Spomnim se popoldanskih "razgrajanj", koreografij, smehov ... Prav vsak občutek prinese nov spomin. Nov spomin pa še več spominov.

Veliko lepih občutkov in še več čudovitih spominov z Eliso, ali brez nje. (;

Brez mene pa žal ne gre, Evelina