Pozdrav vsem skupaj.
In se končno javljam po dolgem času. Ta čas sem začela delam, telovadit, malo sem se tudi potepala po Benetkah, prvič obiskala Gardaland, si spočila očke ob Gardskem jezeru in bila na otočku Murano. (Te modro obarvane besede so povezave, če vas zanima kaj več kliknete, drugače pa preskočite.)
Zdaj sem prebrala zgodbo gospoda Mušića, ki mi je povzročila mokre in slane sledi po licih ter nabiranje vode v očeh. Zgodbo si lahko preberete na tej povezavi.
Še pred kratkim se tega nisem zavedala. Vedela sem, da sem čustvena oseba in velikokrat sem se zjokala. Predvsem ob žalostnih zgodbah in ljubezenskih ali kakšnih drugih pripetljajih v filmih. Tudi kakšen youtube posnetek me je znal spraviti do solz.
Kar kmalu pa sem opazila, da sem resnično prava cmera, saj jočem tudi ko se zgodi nekaj vesela in tudi ko v to niso vključeni ljudi, ki jih poznam in so mi blizu. Znam se zjokati, če popolnemu neznancu/neznanki uspe. Ko nekaj doseže v življenju in takrat sem celo jaz ponosna na njih. Takrat mi tečejo solze sreče! Tega še zdaj popolnoma ne razumem. Naj poudarim, da ni samo ob določenih menstrualnih ciklusih. Ampak kadarkoli in tudi kjer koli.
Povem vam, da je občutek prav smešen, ampak prav tako… Ne najdem prave besede… prav tako… nekaj zelo lepega. Ker biti srečen zase je lepo, če pa si srečen še zaradi drugih, pa je to nekaj povsem drugega. Saj to pomeni da ne poznaš, tako znane slovenske foušije in da želiš prav vsem, vse dobro.
Zato dajmo se smejat, bit veseli tudi ko drugim uspe in ne dovolimo, da nas uspeh nekoga drugega spravi s tira.
Se bomo?
Pozdrav do naslednjič, Evelina
Nov 13, 2013