na vas, na njih ... na vse 

no tako se pač trenutno počutim, zaradi obsega negativnih novic, ki  sem jih absorbirala v zadnjem času, pa še od knjige, ki  jo berem! Skratka we sux!  

Bombardiranje civilistov, OGROMNO število pobitih otrok do sedaj, pa o  številkah sploh ne bom pisala, saj je že ena smrtna žrtev preveč, poleg tega pa prave cifre v javnost nikoli ne bodo zares prišle. Smo samodestruktivni v čisto vseh pogledih, čustev ne poznamo več, uživamo v trpinčenju sočloveka in tudi samega sebe. Potopljeni v otopel svet, še globina morja se mi zdi svetlejša. Pozornost namenjamo popolnoma drugam,  tudi sama priznam.

Hrepenimo po uspešnosti - kar načelom ni nič narobe, a rajši  bi  govorila o uspešni družbi, kot o uspešnemu posamezniku, ki  je do tja gor pohodil in povozil marsikoga oz. marsikaj. Ekipa je uspešna toliko - kot je uspešen njen najšibkejši ... torej? Ampak naša miselnost je "uf super, boljši sem od njega!" prija se nam naslajati na tujo nesrečo. Sama vem, da včasih tudi jaz sedem na materialistični vlak in ja celo prav uživam, ko  se nagrajujem z raznimi nakupi in v sebi iščem banalne opravičljive razloge zakaj kaj rabim in da se ne bo  poznalo. Ljudje se celo rangiramo po  tistem kar nosimo, vozimo, kjer živimo. Pri mladih je to še bolj  smešno ( nekako smo generalno bližje štartni liniji, kot pa tisti neki končni...), saj načelom naj ne bi  imeli visokih prihodkov in potem je smešno videti usnjeno torbico visokega cenovnega razreda na študentki. Pa ne me razumeti narobe, tudi jaz jih rada gledam in včasih si jih noro želim - ampak res ne bom obremenjevala mamice s tem izdatkom ... u know what i mean ...

Potem pa pride trenutek, ko  me takole trešči po glavi in  sem jezna, da bi lahko zažgala te STVARI, ker od njih nič ni. Se z njimi pogovarjamo? Vas avto ponoči objema (za obratno situacijo se ne bi čudila)? Vas torbica tolaži, ko  je hudo? So res čevlji tisti, ki  v vas vzbudijo tisti najbolj pristen občutek sreče, ali je to upam, da  objem vaših staršev? Vidite tukaj smo tako zelo zgrešili, medsebojni odnosi, polni spoštovanja, solidarnosti, ljubezni, nesebičnosti, enakosti ...mi  tega enostavno ne znamo, te zmožnosti smo pokrili s črno odejo, odevamo pa se v tisto zlato, ki  se sveti in upamo da jo tudi tretji sosed vidi - ne samo prvi! Ampak sosed bo  v sebi veliko bolj vesel, če ga bomo povabili na kavo in  celo izvedeli njegovo ime.

Pa tudi toliko upanja še imam, da nas večina v sebi še vedno čuti, da je nekaj narobe, da le včasih zgrešimo pravo pot zaradi stresa, zaradi kolesa - ker se svet v napačno smer vrti tako močno, da se včasih ne znajdemo in ne postavimo srce na prvo mesto. Zgubljeni, zamegljeni, odtujeni ...im done