Pred več kot dvajsetimi leti sem v samozaložbi izdal knjigo ljubezenskih in erotičnih zgodb z naslovom »Kronike majhnih norosti«. Moji ženi ta knjiga ni bila všeč - milo rečeno! Ni znala vzpostaviti bralske distance, brala jo je dobesedno, ne kot literaturo, ampak kot kroniko dogodkov in pripetljajev v življenju moškega, ki ga je osebno poznala in je bil za povrh celo njen mož , sebe pa kajpak ni prepoznala v nobeni od teh lepih in ljubljenih ženskih bitij, po katerih ta moški hrepeni in si jih poželi. Ob branju se je počutila ponižano, ogoljufano in prevarano, kot bi me z vsako novo zgodbo zalotila pri novem prešuštvu.

To mi je bila grenka izkušnja in huda šola, in po tej knjigi me je za veliko let minila volja do pisanja in objavljanja. - Očitno mi je bilo več do zakonske sloge in sreče kot do literarne slave. (Ampak očitno sem se za zakonsko slogo in srečo tudi potem ko sem nehal pisati, premalo trudil, saj žena že nekaj let ne živi več z mano.)

Na »Kronike norosti« sem tako kot tudi na druge svoje stare knjige tako rekoč že pozabil, potem pa mi je pred enim letom prijatelj z neke ulične razprodaje starih knjig prinesel tri lepo ohranjene izvode, ki pa jih tudi sam nisem želel obdržati zase in sem enega že takoj sklenil podariti naprej: neki ženski, s katero sem se ravno takrat začel službeno srečevati - in sem se neslužbeno tudi malo zagledal vanjo.

No, potem sem se pa premislil in ji knjige nisem dal, čeprav sem vanjo že napisal posvetilo: »Ta knjižica naj ti služi kot pripomoček k blagohotnermu razumevanju moških norosti, sanjarij, skrivnih fetišev in stranpoti. – Da bi bili lahko resni in pametni, moramo biti tudi neresni in nespametni!«

Ta ista ženska je knjigo dobila šele včeraj, ampak drug izvod in z drugim, krajšim posvetilom: »Dunji, še eni moji majhni norosti!« (Ime ni pravo, ženska pa!)

Zdaj mi je od treh izvodov moje knjige ostal samo še eden s praznim prostorom za posvetilo. Ne vem še, komu bom knjigo podaril, vsekakor ženski, že spet Dunji ali kateri drugi, in tudi ne vem kdaj – vem pa, kakšno bo posvetilo:

»Dunji (Mateji, Ivanki, Cveti, Sabini, Jolandi, Ireni, Jožici…) - moji zadnji veliki norosti!«

Ker se staram in mi je za majhne norosti že škoda časa.