Ko je prihajala po ulici proti meni, sem v mislih izbiral besede, s katerimi bi opisal njeno hojo.

 „V prejšnjem življenju si bila kraljica!“ sem ji rekel, ko je bila samo še par korakov proč od mene, pa me še zmeraj ni videla, saj ni pričakovala, da bom stal zunaj pred vrati.

 Malo se je zdrznila in se v zadregi nasmehnila: „Zakaj to misliš?“

 „Hodiš kot kraljica. Kraljevsko hojo imaš. Tako hodijo kraljice.“

„Ne kot kraljica – mogoče pa kot plesalka“, je rekla, ko je prišla do mene. „Pred pol ure sem bila še na vaji in ples ti ostane v nogah, tudi ko hodiš.“

 Pred dnevi sem bil med gledalci na plesni predstavi. Štirinajsta vrsta, šesti sedež levo. Bliže odru se mi ni uspelo zriniti, dvorana je bila nabito polna  in tisti, ki so prišli najprej, so zasedli najboljša mesta.

 Bil je skupinski nastop, na odru je bilo več plesalk, a sem druge komaj opazil, saj sem vso pozornost usmeril le na eno. Ko je iz umetne megle, ki se je kadila v ozadju, priplesala v ospredje in so ji žarometi presvetili tančice in prižgali bleščice, sem takoj na nekaj pomislil.

 To, kar sem mislil, pa sem ji danes, ko sva se spet srečala, tudi povedal: „Tudi, če v prejšnjem življenju nisi bila kraljica, bi se pa jaz že v tem življenju počutil kot kralj, če bi tako kot si plesala na odru pred publiko, zaplesala kdaj samo zame – brez žarometov in umetne megle in hreščečih zvočnikov, in glasba bi lahko igrala zelo potihem...“