Že dva tedna se ne brije in tudi sicer se je zanemaril. Ženska, kajpada! Mu je rekla da je prestar zanjo in zdaj je spet v svojem starem elementu, ker je odpadel edini razlog, zakaj naj bi se trudil biti lep in mlad. S kakšnimi drugimi njenega spola, ki se jim ne zdi prestar, se mu pa itak ne ljubi ukvarjat, ker so prelahek plen – samo zato se kdaj kakšne usmili, da ne pride iz vaje. Čez zimo se bo zavlekel v brlog, da bo na varnem pred klimakteričnimi levinjami, devicami, ribami, strelkami in kozoroginjami! Celo to, da mu bo tista, ki mu je jeseni rekla ne, tudi spomladi rekla ne, ga preveč ne skrbi, na tihem to celo pričakuje in želi. Ne bo ujet lev. Ne bo lev v kletki. Ne bo lev v cirkusu. Ne bo ga že spet ena dreserka v oprijetih hlačah in usnjenih škornjih z bičem naganjala skozi ognjene obroče. Vse to je že dal skozi, ne rabi več take dresure. Ostal bo lev samotar, svobodni kralj živali!

Drugo zimo mu bo pa v brlogu spet dolgčas in ga bo zeblo, manjkalo mu bo kaj mehkega in toplega zraven sebe, in glodala ga bo misel, da ga tam zunaj sploh nihče ne bi pogrešal, če se pomladi ne bi prebudil iz zimskega spanja. In bo sanjal, da je s tenkimi svilenimi nitmi narahlo zvezan v zlati kletki, na šapah mu tičijo topli volneni copati, iz porcelanaste šalčke srka kamilični čaj, angelski glas pa ga nežno opominja: »Že spet smrkaš in kašljaš, kje si se spet klatil v tem mrazu, tak si kot en star prehlajen lev!"

***

(Iz zbirke majhnih zgodb "Srečne frizerke", ki bo drugo leto izšla pri založbi Ebesede v Ljubljani)