Ko sem bil še otrok, sva bila z mamo na obisku pri teti Micki in bratrancu Tončetu v Selški dolini. To je bilo tisto leto, ko je Tonče prišel od vojakov, se oženil, kupil moped in postal lovec. Za kosilo smo imeli juho, pire krompir, pečenko in solato. V pečenko sem ugriznil samo enkrat in še tisti edini grižljaj sem za maminim hrbtom naskrivaj izpljunil v robec. Ko sem vprašal od katere živali je pečenka in so mi rekli da od zajca, se mi je kosilo dokončno zagabilo in sem vse skupaj odrinil na sredo mize. Še zdaj, po več kot 45 letih se mi je v ustih ohranil spomin na zoprno sladkast okus po zajčjem mesu in ob tem spominu mi gre še zdaj na bruhanje.
—
Tudi rib nisem nikoli maral. Zmeraj sem se bal, da se mi bo zataknila koščica v grlu, pa še smrdele so mi – tako kot ribje olje, ki so nam ga po žličkah dajali piti v osnovni šoli, da bi imeli močnejše kosti.
—
Pa ovčetina? Bljak! Tudi to sem poskusil samo enkrat in nikoli več. Ko sem v kolodvorski menzi v makedonski Gevgeliji poleti 1974. naročil golaž, nisem niti pomislil da mi bodo prinesli na mizo golaž z ovčetino in ne z govedino. Bljak! Šele z drugim pivom sem iz ust za silo izpral ogabni okus po ovčjem mesu. Bljak!
—
Leta 1977 sem nekaj mesecev živel na Vinogradniški poti v predmestju Maribora, kjer sem imel v najemu vrtno hiško pri starejšem zakonskem paru brez otrok. Človeka sta bila tako pogoltna na denar, da sta se v veliki dvostanovanjski hiši stiskala v eni sami sobici in kuhinjici, vse druge prostore pa sta oddajala – tudi klet, podstrešje, prizidek, garažo in vrtno hišico. Za povrh sta se ukvarjala z »intenzivno« rejo kokoši. V velikem zidanem kokošnjaku je vse noči svetila bela neonska luč, da bi kokoši čimmanj spale in v čimkrajšem času požrle čimveč umetne galofak hrane in se čimprej poredile za čimprejšnji zakol. V smrdljivem in podrekanem prostoru se je drenjalo in kljuvalo na stotine napol oskubljenih napol slepih napol hromih kur, ki se jim gotovo ne bi mudilo tako »intenzivno« živeti, če bi vedele, da si bodo lahko oddahnile šele v pečici in na krožniku.
Kuretine že prej nisem maral, takrat pa sem se odločil, da je sploh nikoli več ne bom dal v usta. Tega se držim že več kot 30 let.
—
Popolnoma se strinjam z muslimani, da je svinjsko meso nečisto in da je njegovo uživanje greh zoper boga. Svinjina je zares ogabno svinjskega okusa. Te svinjskosti ne prežene ne sušenje ne prekajevanje ne soljenje ne popranje – nič!
Ko sem pred 35 leti delal v Kranju pri zidarjih, so nam poslali na gradbišče nekega Albanca s Kosova, že starejšega možakarja, ki je bil prvič v Sloveniji in zato precej plašen in molčeč. Ko je bil z nami prvič na malici in so ga v menzi vprašali, kaj bo jedel, je skromno odvrnil, naj se ne trudijo posebej zanj in da bo jedel vse, kar bodo jedli drugi. Ker so vsi naročili pečenico s kislim zeljem, jo je naročil tudi on. Ko je dal v usta prvi grižljaj, se je oglasil eden od zidarjev: »Pa ja ne boš zdaj zatajil svojega boga? Kako pa to, da ješ svinjsko, če si musliman?«
Albanec se je samo plašno nasmehnil in žvečil naprej, na koncu je še s kruhom do čistega obrisal krožnik, potem pa vstal in šel ven. Ko sem čez čas šel ven tudi jaz, se je on ravno vračal izza plank na najbolj oddaljenem koncu gradbišča. Ves bled in poten je bil v obraz, in na ustih je imel še zmeraj tisti plašni nasmeh. Naslednji dan sem šel med delom skrivoma pogledat za tiste planke in videl tam kupček izbruhane hrane – kislo zelje s koščki prežvečenega kruha in klobase.
—
Ko je imel moj sin 16 let, mu je v šoli prišel v roke letak z naslovom NE JEJ NIČESAR, KAR IMA OČI. Od tistega dne naprej ni več pokusil mesa – jaz pa tudi ne. Njegova najljubša hrana je pizza margerita, špageti z olivami in paradižnikom, tofu na sečuanski način, palačinke s čokolado in čokolada z lešniki. Meni pa najbolj teknejo zelenjavna enolončnica, pašta fižol, ajdovi krapi z gobami, marelični cmoki, palačinke z marmelado in sadna kupa s sladoledom. (Za čokolado z lešniki pa imam preslabe zobe).
Moj sin ima zdaj 24 let, je velik in močan fant, navdušen športnik in dober študent. Ima pa to napako da je malo hitre jeze in se zato včasih tudi stepe. Ko sva lani poleti skupaj pomagala mojemu prijatelju pri popravilu strehe in smo šli po končanem delu v gostilno na večerjo, je na sinovo vprašanje natakarici: »A imate kaj brez mesa?« eden od krovcev zafrkljivo pripomnil: »A imate tudi kavo brez kofeina?« Ko ga je sin vprašal, kaj je mislil s to pripombo in je oni odvrnil da imata večerja brez mesa in brezkofeinska kava skupno to, da je oboje prazno in neokusno, je sina tako razkurilo, da je planil izza mize in bi skoraj prišlo do pretepa. Zarohnel je, da ima že poln kufer neslanih pripomb na račun tega kaj jé in česa ne jé, da on nikomur ne gleda v krožnik in zato tudi ne bo dovolil, da bi kdo gledal njemu!
—
Leto 2007, sobota, konec junija. 40-letnica valete v gostilni Osvald v Žirovnici.
Na vseh prejšnjih okroglih obletnicah sem manjkal, zato sem kar nekaj svojih nekdanjih sošolk in sošolcev videl prvič po 40 letih. Nekaterih sploh nisem več spoznal – da ne govorim o tistih iz paralelk. Babe nikakve, razlezene, zašpehane, starikave. Dedci z mogočnimi pivskimi trebuhi na tenkih atrofiranih nožicah, pa rdeči v glave od mastne hrane, previsokega pritiska in ljubezni do alkohola.
Ampak Lorica iz 8.c. – ta je bila iz čisto drugega špila. Še zmeraj mladostna pri 55-ih, visoka, vitka, dolgolasa, še zmeraj seksi in greha vredna! In ravno Lorica, ta nedosegljiv predmet mojih deških sanj in prvih semenskih izlivov, je prišla zdaj po vseh teh desetletjih sama k meni, pririnila se je skozi množico, ne pririnila, množica se je kar sama razmaknila pred njo kot morje pred Mojzesovim ljudstvom, naravnost do mene je prišla in me tako naravno in preprosto poklicala po imenu kot da bi se nazadnje videla pred 40 minutami in ne pred 40 leti: »Edo, ravno o tebi sem razmišljala, ravno tebe sem iskala. Pa uganeš zakaj? Zadolžili so me, da zberem želje in sporočim v kuhinjo, kaj bo kdo jedel in pomisli – med vsemi, ki smo danes tukaj, sva se samo midva odločila za vegetarijansko večerjo! Zdaj me pa res zanima, a ti nasploh ne ješ mesa, a ti samo danes slučajno ne paše?«
Ko sva odkrila, da sva oba že več let prepričana vegetarijanca in si povedala tudi vsak svojo zgodbo, kako sva prišla do tega, in si tudi polaskala, kako dobro zgledava (moja pohvala je bila iskrena, Loričina pa bolj vljudnostna, a sem je bil vseeno vesel), sva si natočila in trčila in si nato med pogovorom še večkrat natočila. Po tretji pijači sem ji priznal, da sem bil v šolskih časih zaljubljen vanjo, po četrtem pa sem ji povedal tudi o nočnih polucijah. Tako se je nasmejala, da se ji je zaletelo in se me je prijela za komolec. In potem še kar nekaj časa ni odmaknila roke…
—
Vsak ima svoje razloge za to, kar počne ali ne počne. Sicer mislim da ni dobro početi nekaj kar tako iz navade ali pa zato, ker to počnejo tudi drugi. Ali pa – kaj jaz vem. Saj še to ne vem zmeraj, kaj je dobro zame, kaj šele da bi razmišljal za druge. Ne delam nobene reklame za vegetarijanstvo, govorim samo o svojih osebnih izkušnjah in pripetljajih v zvezi s tem. Vsak naj je , kar mu paše. Ali kot reče moj sin: nikomur ne gledam v krožnik, a tudi ne pustim da bi kdo gledal v mojega.

(Radovljica, marec 2010)