Članek
Robci in robčki
Objavljeno Jan 31, 2019

Moja prijateljica Štefka (recimo, da ji je tako ime), nima sreče z moškimi. Rada bi imela normalno zvezo s kakšnim resnim, urejenim in uglajenim gospodom, s katerim bi se lahko pokazala v operi in gledališču, zapleta se pa s samimi robavsi in čudaki. Ko sva se pred dnevi srečala na kavi in se mi je spet pritoževala čez svojega trenutno aktualnega ljubimca, je tako sočno in slikovito opisovala njegove napake in čudaštva, da mi je Albin (recimo, da mu je tako i...me) takoj prirasel k srcu. Že to mi je bilo všeč, da je samo nekaj let pred upokojitvijo pustil službo, prodal stanovanje v mestu, kupil hišo na vasi, nabavil stroje in začel svojo obrt. Za malomeščansko ziherašico Štefko je bila pa to huda lahkomiselnost, in tudi to ji ni bilo po godu, da ima njen izbranec od jutra do večera na sebi umazan delovni pajac, na glavi mu pa postrani tiči vedno en in isti zamaščen lovski klobuk . Ko se pa zdaj pozimi pripelje k njemu na obisk, se pride vseh sedem njegovih mačk gret na havbo njenega avta, in je spet halo! - Štefka vpije na Albina, naj jih takoj spodi dol, ali pa naj ji plača deset evrov za avtopralnico!

Včeraj mi je pa Štefka izpolnila željo in je k Albinu prvič pripeljala tudi mene. Bil me je vesel, s ponosom mi je razkazal hišo in delavnico, potem smo pa šli vsi trije še na kratek sprehod po bližnji okolici. Ko sem na vrhu hribčka nad vasjo občudoval širok razgled na s hribi obdano podeželsko panoramo pod seboj, se je Štefka vpričo Albina obrnila k meni, rekoč: »Ti sploh ne veš, kako daleč za časom je ta človek, saj ne uporablja niti papirnatih robčkov. Nekoč sem mu jih sama prinesla en paket, pa sem jih potem naslednjič našla na pol porabljene na stranišču, ker je tip mislil, da je to eno posebno pakiranje toaletnega papirja in si je z njimi brisal rit. - Vsekuje se pa še zmeraj v predpotopne robce iz blaga!« In potem Albinu: » Daj no, pokaži, kaj imaš v žepu!«

Dva robca sta nalahno zaplapolala vrh hriba, kot nekoč davno zastavici prvopristopnikov na Mount Everest: najprej zelen Albinov in takoj nato moj svetlo moder, ki sem ga iz solidarnosti z Albinom tudi potegnil iz žepa; oba iz blaga, pa tudi že malo smrkava, zima je pač čas prehladov... Štefka naju je zgroženo gledala - dva divjaka iz kamene dobe, ki še ne poznata papirja. Tudi v Albinovem imenu in v njegovo obrambo sem ji rekel: “Papirnati robčki so najbrž res bolj higienični, dejansko pa popolnoma neuporabni. Ko vzamem prvega iz zavojčka, začnejo počasi in potuhnjeno kar sami od sebe lesti ven še ostali, dokler jih nimam po vseh žepih polno in potem lahko z njimi samo še podkurim peč ali jih vržem v smeti..."

Rad sem podoben Albinu.Malomeščani nimajo pojma kakšno je življenje na deželi. Pri meni bi morala Štefka še konja in kozo poštimat vsak dan,da bi bila malo bolj drekasta.. Življenjski zapis.;)***