S sinom sva se sinoči skoraj hkrati vrnila domov, on s košarke, jaz z obiska pri prijateljih, in ker sva bila oba žejna, sva šla v bife čez cesto na pivo. Čeprav stanujeva na istem naslovu, pa živiva vsak svoje življenje, ne druživa in ne pogovarjava se veliko, tudi na pijačo hodiva ponavadi vsak s svojo družbo, zato pri šanku nisva zapravljala časa za prazne marnje, ampak sva ga izkoristila za resen moški pogovor o pomembnih življenjskih vprašanjih.

„Bluziš in frfotaš kot spomladanski metuljček, izogibaš se odločitvam, dolžnostim in obveznostim, čas bi že bil, da se vzameš v roke, se zresniš in spametuješ!“

To je bilo zadnje, kar mi je rekel sin, preden sva spraznila vsak svojo flašo in šla iz bifeja. Sem vzel na znanje, pa najbrž ne tako kot bi on hotel, ampak kot paradoks in posrečeno šalo, ki jo bom za šanki pripovedoval naprej svojim prijateljem. Namreč, kako mi nekoč, ko sem bil mlad, še celo moj oče ni nikoli rekel, kar mi zdaj ko sem star, govori in pridiga moj sin!

Čeprav bi bilo najbrž bolj prav, da bi ga vzel resno, ga ubogal in upošteval. Nič ni narobe s tem, če sin svari in uči očeta. Ker če sinovi ne bi bili pametnejši in sposobnejši od očetov, svet ne bi šel naprej, ampak nazaj in bi bili še zdaj v kameni dobi.