„ ...Spomnim se, kako so v moji mladosti prav tisti pari, ki so najbolj tiščali skupaj in so bili od daleč videti kot siamski dvojčki, dve glavi, eno telo in dva para nog, tudi najprej šli narazen in so si že naslednji dan hodili izpod nog, kot da so si tujci...“

To je bilo le nekaj od tega, kar sem se spomnil reči, pa potem raje nisem rekel prijateljici Sandri, s katero sva se v nedeljo dobila na kavi, da bi se pogovorila o poslih, pa sva se potem dve uri menila o vsem drugem, samo o poslih ne – v glavnem pa o ljubezni, partnerstvu, odnosih... No, govorila je Sandra, jaz sem bolj poslušal, in se čudil, kako lahko še pri svojih štiridesetih, tako rekoč že v zrelih ženskih letih, tako naivno verjame, da se lahko dva tako zelo ljubita, da se zlijeta v eno, da postaneta eno telo in duša, in to ne samo začasno, v prvih mescih zaljubljenosti, ampak za zmeraj, do konca življenja...

„ ...V dvoje gre veliko laže, če se dva, ki sta skupaj, odrečeta želji in nameri, da bi bila kot eno. Dvoje nikoli ne more biti eno, že prvošolčki vedo, da ena in ena je dve, in ne more biti ena in ena je ena...“

Tudi tega nisem na glas povedal, iz previdnosti sem bil raje tiho. Sandra ni in tudi nikoli ni bila poročena, in tudi nobene daljše partnerske zveze ni imela, in ji na tem področju manjka praktičnih izkušenj, ker če bi jih imela, ne bi tako brezpogojno verjela v idealno ujemanje in brezkonfliktno sobivanje moškega in ženske.

„ ...Le kako naj bom s kom kot eno, ko pa še sam s sabo ne morem biti kot eno ?!...“

Tudi to do klavrnosti veleumno misel sem zamolčal, da ne bi pred prijateljico izpadel kot zoprno cinični starec, ki za mal denar prodaja naprej svoje slabe življenjske izkušnje... Rekel sem ji pa nekaj čisto drugega, času, vremenu in okoliščinam primernejšega:

„ ...Tako lepo te je gledat in poslušat, ko tako lepo razmišljaš in govoriš na ta lep nedeljski dan, ko ob Ljubljanici že poldrugo uro pijeva kavo in se nama sploh ne ohladi, ker jo greje sonce... “