So pa res težavni, dolgotrajni in boleči ti prepdporodni popadki za sestavo t.i. manjšinske vlade. Praktično so se pokurile že vse možnosti in kombinacije, si sploh nisem predstavljala, da jih je toliko sploh možnih, pa o prihodnji vladi oz. njenim dejanski možnim vsebinskm poudarkom, ne vemo praktično še nič. Otrok tega spočetja, če se izrazimo bolj v metaforičnem smislu, bo že ob porodu imel popkovino okrog vratu, kar pomeni, da mu bo primanjkovalo kisika, bo cianotičen in pomodrel. Tako stanje seveda ne more trajati dolgo in vodi v hitro smrt ali v bolj optimističem primeru poškodbo možganov.

Toliko o tem butastem trmarjenju, da se za vsako ceno in pod vsemi pogoji ustanovi zgolj in samo t.i. levo-sredinska vlada. Pri čemer je vsaj povprečnemu političnemu poznavalcu lahko bilo ob izidu volitev povsem jasno, da je hočeš nočeš SDS dobil največ podpore volivk in volivcev, tako da ga nikakor ni mogoče kar tako ignorirati ter izključiti. Tega dejstva nikakor ni mogoče spregledati, kot so ga hoteli vsi navijači leve sredine vključno z Alenko Bratušek, ki nenehno trdi, da so tako odločili prav volivci. Komaj brzda svoje živce, saj si je zase predstavljala večji izplen (po kateri logiki je jasno samo njej), sedaj pa še vedno ne ve kje bo in kam naj gre.

Drugouvrščeni, torej Marjan Šarec in njegova LMŠ, bi se moral po neuspelih pogajanjih z NSI spretno lotiti brzdanja nenasitnih in absolutitističnih apetitov stranke SDS. Morda celo skupaj, v sodelovanju ali ob podpori NSI, mogoče bi na poti pobrali še SAB in bi ji dali zdravstveni resor ter SNS, pa bi bila mera polna in zadovoljiva. Vlada, pa bog pomagaj, bolj desna, a močna in stabilna, takšna kot bi jo rabili za nedvomno težke izzive, ki so pred nami. Potrebno je namreč resno, konkretno in operativno delati prav z vsebinskimi reformami, ki se jih že dolgo nihče ni upal niti dotakniti; npr. zdravstvene so vse obvisele nekje v zraku in po predalih. Strukturne reforme, ki morajo zaustaviti kolapsiranje različnih med seboj soodvisnih sistemov in biti dolgoročno naravnane v hitro se spreminjajočo prihodnost, ne zgolj slovenske realnosti, ampak tudi EU nestabilnosti ter mednarodne globalne perspektive. Le-teh so namreč še kako nujne in jih ni več mogoče ignorirati ter potiskati pod preprogo, da jih javnost ne bi opazila ali zaznala. Pod preprogo že pošteno smrdi po strohnelih truplih.

Minevata že dva meseca od kar skoraj dnevno poslušamo o koalicijskih usklajevanjih, drobnih napredkih in korakih v pravo smer, o odprtih možnostih, protokolih o sodelovanju in podobnih stavkih, ki prav ničesar ne povedo, razen tega, da Marjan Šarec definitivno ni človek, ki bi imel vsaj približno vizijo svoje politike, ki jo namerava uresničevati, kaj šele jasnih stališč o čemer koli in nad čemerkoli glede česarkoli. Prilagaja se v krčevitem upanju, skoraj obupu, da bi vendarle postal mandatar in to mu je sedaj naposled očitno tudi uspelo.

A za kakšno ceno in za koliko časa? Saj je dosedanji »izplen pogajanji in dogovorov« v bistvu dokaj klavrn, še vedno precej neznan in vse skupaj izgleda dokaj žalostno, neperspektivno. Zopet bomo torej gledali že dobro poznane, očitno tako na osebni kot tudi politični ravni, nekompaktibilne face, ki si bodo malo zarotirali stolčke, da obdržijo tla pod nogami in plačano javno službo; »v seji rešimo vojaka Erjavca«, ki naj bi prevzel svoje staro mesto obrambnega ministra (ne da dobi nek stolček), Cerar naj bi bil zunanji minister, saj vendarle govori angleško (kaj se bo menil in zmenil pa je že drugo vprašanje), za razliko od Židana, ki bo še najmanj škodljiv kot predsednik DZ, Bratuškova, bi pa ne zna, Počivalška, morda Kopačevo, neuradno se tudi govori, da ostene nespremenjena ministrica za okolje... Pustimo se presenetiti, saj bolj ta teden prav za to še veliko možnosti in časa, predno se bo predvidoma šele v petek, odločalo o Šarčevi usodi za mandatarja. Kakšna napačna izjava, pomislek ali argument lahko še marsikoga razburi do te mere, da bo šlo vse v franže.

In kot se reče v težkih trenutkih rojevanja, samo, da bo otrok zdrav!