Ne bom nikoli pozabil trenutka ko sem zagledal mamin obraz, ko je slišala in videla mene in Ismeta kako sva iz drugega nadstropja počasi on z harmoniko v roki jaz s polnim srcem prepevala Moj dilbere. Ismet je makednoski Rom, ki je bil takrat v okviru enega projekta v Mariboru katerega sem bil tudi soorganizator in sem ga vkradel, zato da vtisnem svoji mami nepozaben trenutek v spomin. No Ismeta ne bom pozabil nikoli. Ne samo, da njegova duša živi za glasbo, ampak tudi za to, da zadovolji drugo dušo z glasbo. Ne bom nikoli pozabil, ko me je videl, da hodim in jem, kaj mi je rekel. Takrat sem res delal od 8 zjutraj do 1 ponoči vsaki dan cel teden na več projektih hkrati. Posadil me lepo na stol in mi z očetovskim zanosom povedal, da nikoli v življenju ne smem več delat to kar me je ravnokar videl. Povedal mi je zgodbo kako je tudi on kot otrok letal okoli in nikoli ni imel časa pojest na miru za mizo, dokler ga foter ni enkrat dobil in ga pošteno premikastil in mu zabičal, da tega nikoli več ne vidi delat. Ismetu sem videl na obrazu to vkoreninjeno vzgojo, katere namen ni bil, da prepreči otrokom veselje in skakanje okoli, ampak da ga nauči, da si je za hrano, ki je sveta stvar, treba vzet čas in miru pojest ne glede na to kaj delaš. Pa če dobro premislimo kaj se dogaja sedaj, ko pogledamo po mestu ko drvijo ljudje. Koliko od njih se po poti prehranjuje najbolj iz razloga, ker nimajo časa na  miru pojest. Ja prišli smo do trenutka, ko se bomo očitno od Romov morali naučit nekaj osnovnih življenjskih stvari. Pa ne samo do Romov, tudi od ostalih glasbenikov, igralcev, plesalcev. Ali bomo poslušali floskule od pisarniških moljev ali pa bomo poslušali tiste, ki svojo življenje odplešejo in odpojejo? Zakaj je osnovna tradicionalna stvar kot kosilo torej hrana postala nekaj drugorazrednega? Zakaj morajo ljudje hodit v službe, da zaslužijo denar, s katerim si kupijo hrano in zaradi prevelikih obveznosti, ne morejo niti na miru pojest? A je to res smisel življenja? Zakaj pustimo, da nam malo po malo tako elementarne stvari degradirajo na nivo nepomembnosti? Eni nimajo za jest, eni pa nimajo časa jest. Kako dolgo bomo hodli in jedli oziroma do katere hitrosti bomo to zdržali? Ali bomo počasi morali šprintat kot Ben Johnson s sendvičom v lapah ,da bomo lahko sploh prišli pravočasno v službo oziroma iz prve službe v drugo kot to delajo američani? Pa bote rekli, saj pa majo skoraj vsi avte, pridejo prej v službo. No človek, ki se z avtom vozi v službo, ki drži sendvič v eni roki in ga je po poti, ni nič drugega kot nekdo, ki drži telefon v roki. NIMAŠ KAJ ZA DRŽAT V ROKI KO VOZIŠ, BOLI ME KITA ČE SI LAČEN. Ja prišli smo do trenutka, ko lahko nekdo izgubi življenje, ker je nekdo bil tako lačen, da ni mogel počakat in šel v Mekdonija po čiza in zaradi tega, ker je jedel čiza in ni pazil na cesto, povozil nekoga. Vem, da boste rekli, da imam domišljijo in da klamfam totalno nemogoče situacije, ampak kot že rečeno: al telefon al sendvič obe stvari ti okupirata eno roko. Basta. Pa dober tek.