Uskoški vojak na vrhu Kozic.

V Poljanski dolini je ob Kolpi hrib Kozice. Na Kozicah so pred davnim davnim časom živele vile. Imele so veliko čredo ovac, ki pa so jih pasle na Kozicah samo v mesečnih nočeh. Drvarjem so kazale pot, a zmerom so jo v gosti lozi kazale tako, da so drvarji prišli na plano, ker niso pustile, da bi sekali preblizu podzemeljske jame , kjer so same prebivale.

                            
							  

A vile niso bile hudobne. Dolincem so napovedovale vreme in hudo uro.

V Vimolu, majhni vasici pod Kozizami, pa je takrat, ko so bile še vile v hribu, v devetih kočah živelo devet bratov in njihova stara majka. Ko pa je vimolska majka tako ostarela, da ni mogla več delati, so se vsi njeni sinovi zbrali v koči najstarejšega brata in sklenili, da bodo starico, ki je v vasi samo za jelo in je neuporabna za delo, nagnali iz Vimola.

Kakor so se dogovorili, tako so tudi storili. Nagnali so staro, onemoglo mater iz vasi ter kričali za njo: »Idi po svetu, gluha staruha! Za delo nisi, še za jelo te ne potrebujemo!«

Starica je zajokala in odšla v tuji svet. Toda stare kosti niso za dolgo pot. In na poti čez Kozice je utrujena vimolska majka obsedela nedaleč od skrivne votline, kjer so prebivale gorske vile.

Gluha noč je pričela ovijati Kozice v črni plašč, starico pa je zeblo do kosti. Še bolj jo je mrazila neusmiljenost njenih sinov, ki so jo, betežno in onemoglo, nagnali v tuji svet. Zajokala je tako glasno, da je njen jok privabil najmlajšo in najlepšo vilo. Ko je priška k starki, ji je le-ta povedala, kako in kaj. Vila pa je prije ubožico za premrle roke in jo odvedla v votlino, kjer ji je v kotu poslala škopnjak slame ter ji dala kruha in vode.

Naslednji dan je toča sklestila vse posevke na vimolskih njivah. Šele zdaj so se Vimolci ovedli. Vseh devet bratov si je oprtilo bisage z brašnom in barilčki vina in napotili so se na vrh Kozic, da bi obdarovali dobre gorske vile in jih prosili za pomoč.

Toda prepozno so se pokesali zla, ki so ga storili rodni majki!Ko so gorske vile od daleč zagledale bližajočo se gručo Vimolcev, so vseh devet skoporitcev uklele. In še tisti trenutek so so neusmiljeni bratje spremenili v skale.

Še danes je nad Vimolom, pod samimi Kozicami, devet sivih skal- ostanek devetih bratov, ki svoje matere niso ljubili in spoštovali.

                              
				Okameneli bratje