Prevečkrat jemljemo naravo z vsemi njenimi lepotami in presenečenji za samoumevno. Preveč hitimo in zato sploh ne opazimo, kaj nam je ponujeno ali pa te bisere, ki nas obdajajo jemljemo za samoumevne. Ko pa si vzamemo čas, nam zastane dih od navdušena in presenečenja.


				Marindolska lipa

Zame je zagotovo veliko presenečenje veličastna lipa v vasi Marindol, ob državni cesti Adlešiči Vinica. Več kot 500 let stara lipa kljubuje času, vremenskim nevšečnostim in nenazadnje tudi kruti človeški roki. Deblo meri v obseg dobrih 5,5 m. Ob pogledu na deblo, ali bolje rečeno na to kar je ostalo od nekoč mogočnega debla, bi pričakovali, da bo krošnja suha in da se bo vse skupaj zrušilo in odšlo v pozabo. Debla skoraj ni več, ostala je le slaba polovica, dva votla vrhova pa sta vsaj 15 m visoka. Ampak v tem, na oko oslabelem drevesu, je še polno življenja. Krošnja je tako bogata, da jo je treba zvezati, da ubogo deblo nebi počilo pod njeno težo.


				Deblo marindolske lipe

Zasajena je bila ob nekdanji mitnici na meji med Kranjsko in Vojno krajino. Do konca 60-ih let 20.st. je tu bila osnovna šola, v njej pa so poučevali v srbskem jeziku, saj v Marindolu živi avtohtona srbska uskoška skupnost. Uskoki, ki so prišli iz takrat od Turkov okupirane Bosne so več let nomadili na območju med Kolpo in Blokami in se nazadnje ustalili v Marindolu. Imajo tudi srbsko pravoslavno cerkev v Miličih, ki je še vedno del Gornje karlovške pravoslavne škofije na Hrvaškem.