DCIS pomeni abnormalno rast celic, ki so »zapakirane« v kapsuli mlečnih žlez v dojkah. Poenostavljeno povedano, gre za rakave celice, ki jih je naš imunski sistem »zapakiral« in shranil v kapsulo (vrečko) in le v izredno redkih primerih napreduje v invazivni rak dojke. To je kalcificirana lezija, premera 1-1,5 cm in predstavlja neinvazivni oz. t.i. »rak nulte stopnje«, pri čemer v strokovnih krogih poteka razprava o tem, da bi to stanje prekvalificirali v stanje, ki ne pomeni raka dojk, torej stanje, ki ni »rakavo«. Večina žensk z diagnozo DCIS, na splošno ostane asimptomatičnih in brez otipljivih lezij.

Diagnoza DCIS je dosegla epidemične proporce ravno zahvaljujoč razširjeni uporabi mamografije. Zelo zgovoren je podatek, da ženske v ZDA opravijo največje število pregledov dojk z mamografijo in imajo tudi najvišjo stopnjo diagnoze DCIS. V 20. stoletju je bila mastektomija (popolna odstranitev dojke) prva izbira oblike kirurškega posega v primeru diagnoze DCIS, pri čemer so večje število mastektomij opravili ravno pri mlajših ženskah. V letu 2002, je ta oblika operacije še vedno uporabljena na 26 % žensk (podatki veljajo za ZDA). Najpogostejša oblika kirurškega posega, ki se uporablja v današnjem času, je lumpektomija (delna odstranitev dojke), ki ji nato sledi še obsevanje in pa jemanje hormonskih supresivov (zaviralcev), kot sta npr. Arimidex ali Tamoksifen.

Zgornji graf prikazuje presežno število diagnoz "raka dojke" z uvedbo mamografije (področje obarvano z roza barvo)

Zagovorniki presejalne mamografije trdijo, da z zgodnjim odkrivanjem rešujejo življenja, kirurške posege v primerih diagnoze DCIS, pa zagovarjajo z izgovorom, da je to stanje, ki lahko potencialno ogrozi življenje, saj ga imenujejo tudi »pred-rakavo« stanje.

Pri vsem tem je resnična tragedija dejstvo, da ženskam nihče ne pojasni pravo naravo DCIS oz. jim razloži, da obstaja tudi nekaj, kar se imenuje »neprogresivni rak«. Po raziskavah in anketah, kar 94 % vseh žensk ne ve, kaj sploh pomeni diagnoza DCIS.

Rezultati novejših raziskav, objavljenih v mesecu juniju 2015, v časopisu JAMA Oncology, pa dokazujejo, da je DCIS v izjemno redkih primerih vzrok smrti zaradi raka dojk. Stopnja progresivnosti DCIS v invazivni rak dojk, naj bi namreč bila le 2 %, pri čemer je 10-letna doba preživetja žensk z diagnozo DCIS kar 98 %. Raziskave so pokazale tudi, da dodatna uporaba metode obsevanja in hormonskih supresivov, v nobeni meri ne vpliva na preživetje. Vse navedene številke kažejo na resnično benigno naravo DCIS in pa upravičujejo zaskrbljenost, zaradi nepotrebnih mastektomij in ostalih uporabljenih metod.

Kar je še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da so bile statistike preživetja pacientk z diagnozo DCIS, vključene v različne statistike v povezavi z rakom dojk in sicer, kot dokaz učinkovitosti rutinskih, presejalnih pregledov dojk z mamografijo. Podrobnejša analiza pa razkriva, da vključevanje omenjenih podatkov v statistična poročila le »izkrivlja« statistične kazalce in rezultate, ki nato vodijo v napačne zaključke. Tako nas lahko prepričujejo, da so redni, rutinski presejalni pregledi dojk z mamografijo bolj učinkoviti, kot so v resnici, in da so konvencionalne metode (mastektomija, lumpektomija, obsevanje, kemoterapija) zares učinkovite pri zdravljenju raka.

Na ta način namreč lahko neupravičeno verjamemo, da »zmagujemo« v vojni z rakom.

VILA ZDRAVJA, Frekvenca d.o.o.

Neubergerjeva ulica 31

1000 Ljubljana

Tel.: 01/23 555 30

E-pošta: info@vilazdravja.com

Avtor članka: Bilić Davor