Danes zjutraj se nikakor nisem mogla spraviti v avto in oditi v Ljubljano. Dobro sem se počutila šele 2, 3 dni in ni mi bilo do tega, da se vrnem nazaj k prejšnjem počutju. Ki je sicer v redu, ampak tista konstantna utrujenost… Poleg tega sem še imela slab občutek. Ne vem zakaj.

Danes je bil moj voznik Don Padre.  V LJ sva prišla okoli devetih. Takoj sem hitela na sprejemno okence, da dobim čimprej etikete za laboratorij in ambulanto 13, kjer je danes ordinirala moja onkologinja.  Pohitela sem do terminala pri laboratoriju in izvlekla št. 92. Na vrsti pa je bila nekaj čez 70. Gužva torej. Odšla sem nazaj v avlo, kjer me je že čakala sestrična in mi do konca obiska na onkološkem tudi delala družbo. <3

Ko sem dala kri, smo se usedli v okrepčevalnico na onkološkem. Pojedla sem sendvič, naklepetali smo se, potem pa sem počasi odšla proti ambulanti 13. V času čakanja, se je poleg naju usedla gospa, ki sem jo že videla, da hodi na kemoterapije. Žal je ena tistih, ki so se ji pojavile metastaze. Na kosteh. Povedala je, da se proti raku bori že 20 let. Kako zahrbtna je ta bolezen…

Po dobrih treh urah sem bila na vrsti. Kri je bila v redu. Danes me je čakala zadnja kemoterapija tega sklopa in menda je ta “ta rdeča”, ki sem jo dobila do zdaj, tudi najbolj strupena. Zdaj me čaka naslednji sklop štirih kemoterapij. Vprašala sem jo, kakšne so te, pa mi je povedala, da bom menda 3 dni naspidirana (super sprememba po konstantni utrujenosti), potem pa me bodo nekaj časa bolele mišice. Prosila sem jo še, če mi še enkrat pretipa bezgavke pri ključnice in morebitne bule na dojki. Danes onkologinja ni začutila ničesar. Ne bulice, ne bezgavke. Sama pa tudi več nisem našla bulice.  Vseeno pa sem naročena na ultrazvok, ki bo 12.12. in na takrat smo prestavili tudi naslednjo kemoterapijo. Ker začenjam z novim sklopom, bom morala biti preventivno na onkološkem do večera, da ne pride do kakšne alergijske reakcije. Z zdravili proti slabosti pa sem končala. No še jutri in pojutrišnjem.

Po pregledu sem odšla po svoj “koktejl”, kakor ga rade poimenujejo nekatere. Zato tudi nasmeh, a ne (op. slika iz facebooka).  Dejansko me tableta proti slabosti, ki jo vzamem uro pred pričetkom dodobra obrne, ostalo zdravilo v vrečki, pa še toliko bolj. Tako mi je skoraj da muka sploh priti do avta, ker sm cela mehka. No, saj potem napol spim celo pot.

Doma sem si zaželela solate, med vožnjo pa sem pojedla tudi rogljiček. Hude slabosti ni, vseeno pa je počutje spet bolj tako-tako. Kot vedno. Hvala mojim, da zdaj v tem času tako lepo poskrbijo za mojo hčerkico in hvala mojem <3, da me je prišel za par uric stisnit. 

Preseneča me, koliko ljudi bere moj blog, me podpira.. Kamorkoli grem, srečam koga, ki mi omeni, da bere blog, da je z menoj, mi zaželi srečo. Tople besede in hvala vam za njih.

Lahko noč :*