Pa je napočil 30.10.. Dan, katerega me je bilo, priznam, strah. To ni bil strah, ki bi ga čutila in kazala navzven in bi mi kvaril dan, ampak strah, nekje v podzavesti, ki mi je kratil prejšnje noči. Ampak sej to je vse razumljivo, glede na to, kakšna je bila reakcija na prejšnjo kemoterapijo.

Zjutraj sva se odpravili s sosedo (Hvala, Vilma!) v Ljubljano. Ustavili sva se še v naši pekarni, ker sem se odločila, da bom danes jedla samo kruh, oz. pač nekaj iz kruha, da ne bom od lakote spet planila na kakšno uber začinjeno jed. Na Onkološkem ni bilo nobene gužve, tako da sem v sprejemni pisarni takoj dobila svoj pok etiket in se odpravila v laboratorij na odvzem krvi. Kri se odvzame pred vsako kemoterapijo, da se vidi, če je telo dovolj močno, da jo prenese. Tudi tukaj sem bila hitro na vrsti in bila vesela ob misli, da bom pa danes res hitro opravila. Prejšnjič sem napreč prišla domov šele po 10ih urah.

Na rezultate krvi se čaka približno uro in pol, tako da sem po odvzemu odšla na ponovno punkcijo bezgavke pri ključnici. Tokrat pod ultrazvokom. Tukaj smo čakali 1,5 ure. Ko sem odšla k okencu vprašati, kaj je narobe, so mi povedali, da jim primanjkuje kadra in da dela samo ena zdravnica, namesto treh. Kot naročeno, me je prišla pogledat moja cimra iz OI, Marika, tako da smo vrgle eno po žensko. Dež bo. :) Po uri in pol so me poklicali na ultrazvok. Zdravnica mi je povedala, da se ji ta moja bezgavka ne zdi nič čudna. (Kar je ok). Potem me je zbodla in na žalost spet šla skozi en manjši živec, tako da je zabolelo... Pogled na ekran, kjer vidiš iglo, ki masira, zbada, obrača in buta mojo bezgavko je pa zlata vreden.  Ko je odstranila iglo, mi je rekla, da upa, da bo dobila kaj materiala, ker je bezgavka tako majhna...sem že načela vprašanje, če je možno, da ne dobi, ko se oglasi sestra, ki je preverila vzorec in rekla, da ni v njem popolnoma nič celic. :/ Pa smo šli ponovno... Tokrat živca ni zadela, tako da bolečina ni bilo huda. Zopet zaletavanje in obračanje igle v moji bezgavki in zopet nič celic. Vseeno so nekako poskusili sprat iglo, v upanju, da se najde kaj celic. Tako da bomo videli drug teden, če je uspelo.

Takoj zatem sem šla k dietetičarki. Zredila sem se za 1 kg, kar je ok. Mišična masa je boljša, edino fazni kot je malo slabši (mislim, da je to stena celic), ampak menda je to normalno po kemoterapiji.

Potem sem šla na oddelek H1, do zdravnice onkologinje. Zopet čakanje kakšno uro in kratek obisk moje cimre, ki specializira na onko, potem pa se me že poklicali. Moja onkologinja danes ni delala, zato me je sprejela najprej specializantka, potem pa še druga zdravnica onkologinja. Povedala mi je, da je kri ok, da nova kemoterapija bo. Poslušala pljuča in slišala, da malo "pokajo". Jih je tale moj prehlad malo načel. Povedala mi je, da če bi bilo kaj narobe, da ne bi zgledala, tako kot zgledam. :)

Potem pa naprej na Kemo. Danes sem bila v pritličju, kjer dajejo ambulantne kemoterapije in čakala me je postelja. Luksuz. :) Moja soseda je ta čas šla v lekarno po zdravila, jaz pa sem bila v tem času že gotova. Teče namreč samo dobre pol ure.  Potem pa hitro domov. 1 uro pred kemoterapijo sem vzela 1. tableto proti slabosti, kot je zapisano in mislim, da sem zaradi nje celo pot dremala.

Ko sem prišla domov, me je čakala pošta iz genetske ambulante. Napisali so, da že imajo moje rezultate, ampak da mi jih lahko povejo samo osebno. Dan posveta je 17.11.. (mislim, da je vsem jasno, kakšni so rezultati, ne?). Ampak ok, se bom pustila presenetiti.

Zdaj sem doma, pišem blog, pojedla sem skledo mešane solate, počutje se slabša. Utrujena sem, slabo mi še ni zelo, glava postaja težka, tako da grem počivat. Želim vam mirno noč...upam, da bo takšna tudi moja. :)

Hvala vsem, ki ste bili danes z mano. V mislih ali fizično. <3