Članek
Darilo za Gajo
Objavljeno Jun 26, 2017

Darilo za Gajo 

 

Opis knjige

 

 

To je zgodba o začetkih ustvarjalnega, neizkoriščevalskega in samooskrbnega življenja ter izobraževanja mlade generacije, ki s svojo energijo poskuša sprejete zamisli o novih načelih varovanja narave in nemočnih skupin nadgraditi, jih pretvoriti v življenje in jih povezati s sistemom, ki deluje izrazito v nasprotju s tem. Zgodba je izmišljena, vendar mogoče v nekaterih delih celo verjetna. Napisana je zato, da bi bila verjetna v dobrih in neverjetna v slabih. Celo da v slabih sploh ne bi bila mogoča in da bi v dobrih moralo biti tako…

 

Podlaga za to zgodbo je resnična slovenska knjiga, ki opisuje eno mogočo pot v ekološko in socialno pravičnost človekove družbe. Da bi to dosegli, si mora človeštvo postaviti nekaj zelo jasnih omejitev izkoriščanja in uničevanja tako narave in naravnih bogastev, kot tudi ljudi in človekovega okolja, ter vzpostaviti nad tem izkoriščanjem zadosten nadzor. Ta nadzor pa v prvi vrsti ne bo smel biti odvisen od svobodne volje samega človeka in njegovega lastnega samovoljnega razlaganja svojih lastnih zakonov. Vendar čeprav te omejitve, ob današnji svobodi neenakovrednosti, ki si jo jemlje človek, izgledajo celo absurdne, pa bi z njihovo uveljavitvijo "izgubili" le tisti, ki so si do danes (največ) prilaščali. "Izgubili" mogoče ni prava beseda, kajti izgubiti ne moreš nečesa, kar ni tvoje, kar si vzel drugemu ali izropal iz narave.

 

Zgodba sama se začne z nenavadnim srečanjem gimnazijke in kolesarskega popotnika, avtorja ekološke knjige in aktivista. Zamisli, ki naj bi preprečevale ropanje narave in izkoriščanje socialno šibkih, revnih in nemočnih skupin (ljudi) se po Mikovem predavanju začnejo prijemati tudi drugih Gajinih prijateljev in sošolcev. Nova načela življenja ljudi na tem planetu je mogoče začeti uveljavljati v manjših skupnostih, ki svojega okolja ne bodo prodajale in dopuščale njihovega uničevanja ter bodo na enakem nivoju pripravljene sodelovati z drugimi. Vendar je zato potrebno veliko znanja, ki mora ostati v skupnostih. To, skupaj s potrebo po nadzoru turističnih razvad ter s pritiski šolskega sistema in samovoljo nekaterih učiteljev, rodi zamisel o šoli za samooskrbo, ki bo še sama delovala na tak način in bodo tudi poučevali, raziskovali ter šolo vodili večinoma dijaki sami.

 

Gaja s prijatelji poišče prve informacije o samooskrbi na kmetijah, ki v veliki meri delujejo na ta način, ampak pri tem najdejo tudi številne dejavnike, ki niso v skladu z novimi načeli in oddaljujejo kmete od skrbi za svoje okolje. Hkrati se v šoli rojeva upor proti nezadostnemu prenosu znanja. Dijaki organizirajo program sodelovanja in samopomoči ter zavrnejo vsiljeno tekmovanje za bodoče študentske in poklicne kariere. To se hitro razširi po celi njihovi in še nekaterih drugih šolah ter prisili učitelje k drugačnemu delovanju. Hkrati prevedejo Mikovo knjigo, najdejo poti za praktično nadaljevanje razvoja njegovih načel in začnejo sodelovati s programerji za izdelavo potrebnega nadzornega sistema. Zamišljena šola začne dobivati oblike in rešitve tudi z vključevanjem in sodelovanjem lokalnih oblasti, kmetov in nekaj podjetij, ki sprevidijo, da jim globalna ekonomija le jemlje vse dobro iz njihovega okolja in vrača z uvozom cenenih in škodljivih izdelkov in hrane.

 

"Revolucionarji" doživijo prve udarce s poskusi utišanja in zavračanja iz kriminalnih in političnih logov ter celo s seganjem po življenjih njihovih bližnjih. Ampak z voljo, novim izven šolskih klopi pridobljenim znanjem in sodelovanjem uspevajo reševati tudi take prepreke. Hkrati pa v okoljih, kamor prodira njihova sodelujoča energija, drugi posamezniki sprejemajo nove načine razmišljanja in jim tudi pomagajo iz zagat. Tako razkrijejo tudi zlovešče delujoče medicinsko področje presajanja organov in se začnejo boriti proti zavajajoči človekoljubnosti, ki v korist zavarovalnic in farmacije ubija težko poškodovane ljudi. Pripravljajo se tudi na raziskovanje umetno ustvarjenih vremenskih pojavov, ki nasprotujejo naravni pravici do sonca za pridelavo zdrave hrane in pridobivanje čiste energije.

 

Rojevajo se ljubezni in spoznanja, da naš materialni svet in telesa niso tisto bistvo življenja, zaradi katerega je nujno ohraniti to naravo in planeta ni mogoče prepustiti roparskim nagibom svobodne volje najbolj agresivnih posameznikov. Duhovne izkušnje jih privedejo do odnosov, ki izvirajo iz preteklosti in pojasnjujejo naključja, ki se jim dogajajo pri njihovem raziskovanju neuhojenih poti. Vendar so za svoje dobre namere in delovanje tudi materialno nagrajeni, kar prav tako izhaja iz duhovnih načel in jim omogoča, da svoje načrte lažje uresničujejo.

 

Tako strokovnjaki kot tudi politiki počasi spoznavajo nujnost upoštevanja tistih, ki jim je izobraževanje namenjeno, ki so prisiljeni živeti v opustošenih okoljih in nujnost upoštevanja, da brez zdrave narave tudi človek ne bo mogel preživeti. Tako ta nova načela začenjajo dobivati prve uresničitve tudi v ustavni in okoljevarstveni zakonodaji. Prenašanje samostojno pridobljenega znanja in spoznanj v obliki predavanj pa sproži tudi skrito nasprotovanje kriminalnih gospodarsko-političnih povezav, ki jih nova pravila in napovedi hudo ovirajo pri njihovi grabežljivosti. Vendar tako uresničena tragična Gajina smrt sproži še močnejše proteste, spremembe in bolj povezano delovanje njenih vrstnikov.

 

Darila za Gajo ne moremo razumeti le kot rešitev iz trenutka njene ogroženosti, da bi lahko prejela in razvijala naprej znanje, vedenje in modrost, tovarištvo in sodelovanje. Množenje vrednot, ki jih ne moremo meriti z denarjem, se preusmerja v darilo za ta celotni planet Gaio in za vse njene prebivalce. Resnično pa se tudi Stvarstvo odloči za darilo njej, da bi lahko nadaljevala svoje nedokončano življenje.

 

Namen te zgodbe je približati potrebo po varovanju narave in nemočnih skupin predvsem mlajšim generacijam, ki imajo na začetkih svojih poti možnosti in priložnosti izobrazbe, razgledanosti in komunikacije v drugih jezikih ter še dovolj časa za uresničevanje takšnih in podobnih zamisli in načel. Hkrati pa so mladi veliko bolj dovzetni za tehnične novosti, hitreje zapadejo tudi v tekmovalnost današnjih odraslih človekovih družb in to je nevarnost, ki se je je potrebno izogniti tudi z večjo neformalno, vzporedno izobrazbo.

 

Če pustimo ob strani časovno stisko in pritisk bližajoče se ekološke katastrofe planeta zaradi nenadzorovanega ropanja naravnih surovin in odlaganja in izpuščanja odpadkov v okolje, morja in atmosfero, bo trajalo še desetletja, da se v teh naših družbah ustvari zavedanje zadosti velikega števila ljudi, ki bo preprečevalo izbiranje takšnih naših predstavnikov, ki po izbiri spet v strahu za lastno preživetje začnejo delovati v podporo kapitalu in proti naravi, sočloveku in lastnim obljubam. Desetletja traja, da se v posameznikih preko lastnih izkušenj in preizkušenj, bolezni in nesreč ter sprejete pomoči vrne zaupanje v varnost, ki je posledica sodelovanja in dajanja in ne tekmovanja in jemanja. Sodelovanja z bližnjimi, sosedi, sosednjimi skupnostmi in narodi, z naravnimi bitji in z našimi delčki skupnega duhovnega in zavestnega izvora.

 

In zato je bistveno, da o tej varnosti sodelovanja začnemo razmišljati, jo izkušati in deliti z drugimi že dovolj zgodaj v našem času bivanja v materialnih telesih, da tak način delovanja in življenja lahko vključimo že v naše sistemsko izobraževanje in lastno učenje in da v odgovorno obnašanje do narave, svoje družbe, svojega socialnega okolja vpletemo tudi takšno vzgojo svojih lastnih otrok. Če bodo na Zemlji hotele preživeti, bo generacijam, ki bodo prišle čez nekaj desetletij, ubijanje, ropanje in izkoriščanje moralo že od mladosti naprej postati tuje in nesprejemljivo, čeprav zgodovinsko ne prikrito. In če mi zares želimo, da bodo preživeli in živeli naprej, že lastnim otrokom prenehajmo vcepljati v um agresijo tekmovalnosti, konkurenčnosti, uspešnosti, inteligence, večvrednosti ter imetja in potrošnje. Najmočnejši, najpametnejši in najbogatejši ne bodo preživeli, ampak umrli v opustošenem okolju od strahu v svoji opustošeni notranjosti…