Za predstavitev sem prispeval scenarij. Dobil sem kar nekaj pohval, vendar meni se ne zdi tekst ne vem kako poseben. Čisto drugače pa je, če ga slišite v živo ko prebere tako vešča in tudi simpatična voditeljica. No, to je to:


Knjiga

Če poslušamo kdaj literate, posebno takšne amaterske, lokalne, neuveljavljene pisce, slišimo veliko različnih razlogov zakaj so enkrat v preteklosti prvič prijeli za pero. Ali pa zakaj so s pisanjem nadaljevali in to delajo še zdaj. Pogosto slišimo tisto znano frazo, to jaz počnem zase! Pa veste, tista je vedno malo sumljiva. Kot bi šlo za nekakšno vnaprejšnje opravičilo, češ, saj ni nič, saj itak nisem mislil tega kazati drugim. Potem slišimo velikokrat govorjenje o tem, da je pesnenje ali pisanje zgodb potreba. Včasih celo dolgo skrita nekje globoko v duši. Verzi in stavki so preprosto morali zadihati in od tam priti na plano. Tu in tam kakšen pisec opisuje svoj praktični vzrok. Želi pač dokumentirati, ohraniti zgodbe in usode, občutke in podobe, ki bi jih drugače brez milosti pogoltnila nepreklicna pozaba. In končno, najde se tudi takšen poet ali pisec, ki se mu zdi, da je razlog točno in samo ta, da pri pisanju uživa.
Ne glede na razloge, ki so vsi dovolj dobri, enako resnični in predvsem osebna stvar vsakega od nas pa je vsak, ki kdaj kaj napiše, v skladu s vsesplošno človeško naravo, vesel, če je za svoje delo nagrajen. In kaj je za člana literarnega društva, skupine točno takih avtorjev, najlepša, najbolj zaželena pika na i!? Verjetno so tudi glede tega razlike, ampak lahko bi stavili, da bi v anketi, kjer bi spraševali po takšni zadevi, skoraj zagotovo prišla na sam vrh knjiga. Zbornik, sveže natisnjen, spretno in lično urejen in dizajniran, dovolj zajeten in bogat z vsebinami vseh vrst.
Knjiga je še vedno predmet, ki pri literatih, kot tudi pri bralcih po večini vzbuja spoštljiva, plemenita čustva. Čeprav je nesmiselno zavračati nove tehnologije, digitalne knjige, bralnike in podobne reči, pa knjiga še vedno ostaja tista prava prijateljica. Knjiga, ki diši po sveži barvi, ki zašumi s svojimi še nedotaknjenimi listi, knjiga ki jo potežkaš v rokah in jo z veseljem, kot vredno in pomembno stvar položiš na vidno mesto na polici.
In če človek lahko v tej taisti knjig prelista strani in med njimi najde svoje verze, svojo zgodbo, svoj zapis. Potem je to praznik. Nagrada za trud in odgovor na večino tistih vprašanj, zakaj kdo zapiše svoje misli, zakaj kdo svoja čustva vplete v stih.
Zapisane so bile za knjigo, gospe in gospodje, ki jo bomo dali danes vam na ogled!

Kultura

Jah, kaj reči, kultura je pač v krizi. Včasih se celo zazdi, da vlada kultura krize. Ta strašna beseda očitno paše čisto zraven vsake stvari in težko že slišimo stavek ali debato, ki bi krizo zaobšla. Če pobrskamo po preteklosti, po biografijah znanih umetnikov, potem težko natančno potuhtamo, kaj naj bi bili za kulturo težki časi. No, morda se je marsikdaj dogajalo, da so ustvarjalci preživljali težka leta, vojne, tolkli revščino ali trpeli zaradi nerazumevanja sodobnikov. Vendar pa so mogoče ravno takrat nastajali največji biseri umetnosti, klasike podarjene večnosti.
V teh časih o pravi, veliki krizi kulture največ jamrajo in stokajo tisti, ki so pri kulturnem koritu, ki ga že kar nekako samoumevno polni država, pognali korenine in se jim vsaka sprememba zdi nič manj kot barbarski napad na njihovo visoko kulturnost.
Ostali pa? Včasih poslušamo kakšnega dežurnega radijskega cinika, ki si populistično nabira poslušalstvo, ko jih vabi k sodelovanju in potem vsi skupaj ugotavljajo v nam tako ljubi samozaničevalni maniri, da je glavna kulturna dejavnost Slovencev poskakovanje na gasilskih veselicah in zalivanje kranjskih klobas s cenenim vinom. In potem vsi povprek, povečini takšni, ki so zadnjo knjigico prebrali še z rumeno rutico okoli vratu, veselo pritrjujejo takšni kulturni definiciji.
Sicer lahko morda ugotovimo, da tudi z veselico in kozarcem tadobrega ni nič narobe. Vendar pa, obstajajo kraji, celo takšni bolj majhni, kjer ljudje počnejo tudi druge stvari. Tam obstaja tudi cel kup skupin, ki delajo marsikaj zanimivega. So ustvarjalni in zagnani! Godejo, slikajo, plešejo , pojejo. Nekaj deset ljudi tvori veliko skupino godbenikov, v društva in skupine se združujejo slikarji in kiparji, ljudje igrajo na odrskih deskah in plešejo ali zapojejo na prireditvah. Mladi s svojimi navdihi iščejo izvirne, alternativne poti. Zraven te male armade ljudi, ki želijo na vse naštete načine nekaj povedati, izraziti, pokazati drugim, je v tem malem kraju še nekajkrat toliko tistih, ki z zanimanjem pridejo pogledat in prisluhnit vsem tem včasih malim, pa vseeno še kako pomembnim dosežkom.
In tukaj zraven sodijo tudi pesnice in pesniki, avtorji malih literarnih miniatur in zapisovalci dolgih zgodb, opisovalci preteklosti in tisti, ki skozi fikcijo opisujejo današnji ali celo prihodnji čas. 
Predvsem pa vsi prej našteti ne vedo prav veliko o krizi kulture. Zanje je bila tako prej, kot je zdaj in kot bo zelo verjetno v bodoče kultura ena sama. Tista, ki si jo bodo naredili sami. Brez samoumevne podpore, brez velike vsesplošne pozornosti in zaradi tega največkrat tudi brez prave možnosti, da bi bila širše opažena. 


Društvo

Verjetno si marsikateri literat kdaj zaželi, da bi se vrnil nekam nazaj. V nek drugi čas. Med zakajene, sive oboke. Med umetnike, ki so v temačnih kavarnah živeli svoje boemsko življenje. Kjer je bil vsak večer literarni in kjer se je rojevala umetnost, kjer so pesniki vsakič na novo delali zgodovino in kjer so nastajale umetnine, ki jim danes rečemo klasika.
Ampak v teh časih to gre drugače. Dandanes morajo stvari, tako pravijo, biti urejene. Res, verjetno se vsakdo včlani v društvo zato, da bi se sestajal s podobno mislečimi, z ljudmi ki imajo radi podobne stvari kot sam, da bi si izmenjevali svoje zapisane izdelke, pomagali, se medsebojno spodbujali, predvsem pa, seveda dali svoji ustvarjalnosti čim več svobode in prostora, da bi razprla svoja krila. Vendar, tu se potem pojavi sto težav in še kakšna zraven.
Društvo v teh časih pomeni še vseh sort drugega, ne le boemskega druženja pod sivimi oboki. Pomeni cel kup suhoparnega uradniškega dela. Zahteva stalno pozornost, da se ne prekrši kakšnega pravila, ki velja za delovanje društev. Člani se morajo ukvarjati z lektoriranjem, urejanjem zbornika, organiziranjem prireditev in podobnih stvari. In vse to zahteva precej znanja,časa in včasih celo lastnih sredstev. Skromne pomoči, ki jih za društva nameni država je v zadnjem času ostalo zares zelo malo. Sponzorji in donatorji so večinoma samo še stvar preteklosti. 
Vendar pa! Lepo je slišati iskreno in spodbudno pripombo, da je ta RIS pa res kar aktiven. Ljudje so počasi začeli opažati, da se nekaj dogaja. Člani Ris a so začeli v Idriji puščati svoje sledi. Večina članov se lahko pohvali z eno ali celo več izdanimi knjigami ali pa imajo knjižne izdaje v planu. V toku enega leta se lahko društvo pohvali s kar nekaj prireditvami, vključno s predstavitvami knjig. Literati uspešno sodelujejo na natečajih in se udeležujejo literarnih delavnic. Pogosto so prisotni v lokalnih pa tudi širših medijih. In vsako leto RIS izda knjigo, kjer so zbrani prispevki vseh avtorjev, ki so bili aktivni v zadnjem letu.
In to so tudi tiste stvari, ki zares štejejo. Predvsem pa v takšnih trenutkih človek začuti, da se ukvarja z lepo , plemenito dejavnostjo. Da prispeva k dobremu odnosu do slovenske besede, da poskuša na lep način izraziti svoje navdihe, se trudi biti kritičen, konstruktiven in zanimiv.