Usedel sem se za njegovo mizo. Nisem vedel zagotovo ali sem vesel, da je tam in da mi bo delal družbo ali ne. Pa nisem niti imel izbire. Edini je bil namreč v tistem prostoru. Poleg kelnarce , seveda. Da pa bi deca ignoriral, to pa ne! Predolgo ga že poznam. Res veliko let. »Kako?«  Sem nekako načel tisto tišino, ki je vedno na začetku tam vmes med obveznim  živio in še bolj obveznim nakladanjem, ki sem zanj brez kančka dvoma vedel, da bo sledilo.                                                                                              »Ma, ja«  je v svojem, prirojeno priučenem malodušnem načinu začel                                                     »malo sem se zasedel danes. Malo sem se ustavil tukaj. Bom jutri zagrabil. Pa saj itak veš. Vreme. Kaj bi se človek lotil v takem. Pa še niti od gripe se nisem čisto poštimal. Saj, konec koncev, kdaj lahko človek pa tudi malo popije , a ne!?«                                                                                                                               Pred časom bi mogoče kdaj imel kakšno pripombo. Pa se mi že nekaj časa ni več zdelo vredno. Saj se ti ni treba opravičevati, bi mu lahko rekel. Saj te v bistvu nihče ni ničesar vprašal. Kaj me briga, če piješ. Kaj me briga, če že momljaš in se ti jezik zapleta. Kaj me briga.                                                                                                                                                                             Pa sem rekel le tisti »Ja, no!« To pomeni podobno kot, saj imaš prav, saj boš že jutri, saj je res tak dan. Nisem se hotel mešati v njegove trdne odločitve in načrte. Niso dopuščale pravega dvoma, ko jih je tako pospremil s pestjo, ki je z njo vsake toliko udaril po mizi in zraven stisnil zobe in divje namrščeno  pogledal .

    Za mizo v kotu so sedli trije fantje. Navadno kavico so naročili. Kmalu se je izkazalo, da so prišli samo počakati četrtega in da nimajo niti slučajno časa posedati v bifeju. Poznal sem jih tako po videzu.  Makedonci. Ali Bolgari, kaj pa vem. Moj prijatelj se je namrdnil, ko jih je površno ošinil s pogledom. Banda ničvredna. Tudi sam nisem navdušen nad tem, da jih vlačijo v fabrike. Ob vsej brezposelnosti. Zakoni so tako narejeni, da se direktorjem splača najemati te ljudi. Ampak osebno  pa mi glede njih padejo druge stvari na pamet. Kot borci se mi zdijo. Tipi so imeli težave in so vstali in šli. Pa niso le zagrabili za delo ampak so šli poiskat rešitev magari tavžent kilometrov daleč od doma. Nekateri so kmalu pripeljali tudi družine. Otroke imajo v vrtcih in zrihtali so si otroške dodatke in celo pakete od karitasa kdaj dobijo. Eden od njih, ki ga malo bolje poznam, je kupil tudi stanovanje. Tadrugi baje staro, na pol podrto hišo.  Ne vem kako je dobil tisto bajto za tako majhen, skoraj smešen denar. Pa bo kljub vsemu moral zraven dvanajsturnega šihta poskrbeti malodane še za eno plačo, da bo odplačeval buf. »Cigani!« je siknil moj frend, ki je glede na svoj športno oštarijski dan imel že malo okrnjeno izgovorjavo. Vedel sem kaj ga muči. Boji se teh ljudi. Tudi sam imam kdaj slabe občutke. Pa jih ne zmerjam. Kot borci se mi zdijo. Vse možnosti izbrskajo in se spopadejo.

»Pha!« se je kolega namrdnil še enkrat in nadaljeval svoje blebetanje, ki je že kar klicalo po izurjenem logopedu. Spet do pordelosti stisnjena pest in namrščen zobati pogled.                                               »Jutri zagrabim« je nadaljeval »grem v drva.« Malo sem se kljub vsemu začudil. Vedel sem, da ima doma staro motorko in v grapi za hišo nekaj grmovja, ampak …                                                                                           »Pa bajto se bom lotil delat. Na poletje! Prmejduš, še vsak, ki se je lotil, jo je postavil.« Ta zadnja trditev se sicer  v naših debatah pogosto sliši. Ne glede na to, da je slab čas za takšne projekte, je to nekako res. Kdor se zatrdno odloči in ima le osnovne možnosti, lahko nekaj naredi. Pa tudi, če mu vmes kaj ponagaja.

Makedonci so kaj hitro srknili tisti zoc, ki so ga itak naročili samo zato, ker se ne spodobi samo sedeti in čakati. Četrti mladenič je že prišel in skupaj so širokopleči fantje nekam odšli. Očitno je bilo, da na delo. Po osem ali celo dvanajsturnem šihtu. Nekje bodo nekomu zamešali malo malte in mu ometali kevder ali kaj podobnega. Na črno, domnevam. Pa kaj koga briga. Čisto na robu, pa vednarle, peljali bodo svoj boj naprej. Nahranili bodo svoje družine pa obdržali in obnovili tiste svoje na pol podrtije. Hehe, mogoče bodo katero čez čas prodali nam in si sami kupili boljšo.

»Ma ja!« je spet ponovil kolega. »Jutri!« Obraz ni bil več tako borbeno namrgoden. Mišice in pogled, vse se je utrudilo. Za ta dan je porabil večino svoje energije. Tudi sam nisem bil najbolj pri moči. Predvsem pa ga nisem prekinjal. Lahko mu bom ugovarjal jutri. Saj vem kje ga bom našel. Brez kančka dvoma. Pa tudi to vem, kaj bo rekel. Zagotovo bo isto kot vedno. Kot že trideset let. Slišalo se bo nekako: »ma, ja!«