Problem je v bistvu samo v tem, da smo dovolili nesreči, da si je pridobila prednost. Lejte, preprosto …  če nas kdo vpraša, kaj je to sreča, imamo po večini kar težave. Mogoče dobitek. Cel kup denarja, ki nam bi padel z neba. Mogoče dedovanje. Posestvo, denar, avtomobili in biznis. Mogoče kdo poskuša biti pesniški, malo bolj globok in bolj človeški. Srečo definira z otroškim člebljanjem, dekliškimi nasmehi ali nežnostmi in ljubeznijo. Vendar, z gotovostjo lahko trdimo, da je vse skupaj močno neotipljivo, zelo nedorečeno in sploh, kot bi rekli tamladi »kar nekaj«!

Ravno nasprotno pa je z nesrečo. Vprašajte Slovenca v teh časih, kaj je nesreča! Niti sekunde ne bo razmišljal. Zadrege preprosto ne bo. Skoraj vsak vprašani bo jasno in glasno reagiral. Kako tudi ne. Beda, nesreča, gorje?!? Ja, mislim, a nimaš nobenega težjega vprašanja? Saj to je pa ja tukaj, Tukaj in zdaj. Poglej okoli sebe pa ti ne bo treba postavljati tako glupih vprašanj.

Pa niti nimam namena bluziti o tem, kako je to s srečo relativno. Ne, nikakor. Čeprav se kar na dlani ponuja dejstvo, da je naše stanje že tako strašno blizu samemu dnu, najnižji sploh možni točki, kot je to isto stanje mogoče za nekoga drugega čisto drugačno, morda celo drastično boljše kot se nam trenutno zdi. Vzemimo na primer begunca iz Afrike, ki mu uspe priveslati na Lampeduso in potem še nekako uspe priti v civilizacijo in po nekih čudnih ovinkih v Slovenijo. Lahko smo prepričani, da se mu bo zdelo v primerjavi z njegovim stradežem, to kar  imamo. nekakšno nepojmljivo razkošje. Nekaj, kar ni niti sanjal, da obstaja!

Jaz se tega dejstva sicer malo tudi zavedam, vendar na takšne primerjave ponavadi ne pristajam iz preprostega razloga, ker ne dajem posameznikom pravice, da ga zaradi dejstva, da je v večjem delu sveta še precej slabše kot tukaj, lahko po mili volji biksajo in se delajo norca iz mene. Ne, to pa ne!!

Kaj torej storiti? Mislim, da je del rešitve, cele seveda ne poznam, v tem da srečo, ki jo iščemo, malo bolje definiramo.  Namesto, da si jo predstavljamo, kot blaženo stanje, ki si ga bomo verjetno kupili s tistimi dvajsetimi od nekje padlimi  milijoni, kot stanje, kjer nam delavcem ne bo treba delati, mislecem ne misliti, tistim, ki skrbijo za zakone in red pa ne bo treba več skrbeti, ker bo tam itak urejeno vse. Vsa vrata bodo odprta vabila naj stopimo skoznje in povsod nas bodo čakali iskreno razprtih rok. Žalost, malodušje, bolečine in strah bomo deli med spomine in to bo to!

No, da bi sreča kdaj v bodočnosti za kogarkoli dobila takšne oblike, je v bistvu dokaj malo verjetno. Dosti bolj gotovo je, da kaj takega niti ne bi imelo smisla. Tudi če se kaj od tega po nekem naključju izpolni, recimo tisto z denarjem, vse ostalo nikakor ne spada samo po sebi zraven. Človek preprosto mora imeti skrbi, mora nad glavo imeti pritisk in vsaj s treh strani ga mora nekaj opozarjati na datum, čas, rok in cilj! Nekaj mora trkati na njegovo odgovornost. In če vse skupaj ne deluje, kot bi moralo, človeka mora nekoliko gristi. Slaba vest, krivda, jeza zaradi neuspeha.

Moje definicija za srečo je torej malo drugačna. Osrečuje me, če se zbudim z načrti. Če čutim, da sem se razveselil dneva in, da bom ta dan nekaj počel . Da začutim energijo, ki takšnim načrtom in veselju pripada. Da jemljem srečo kot trenutke. Nekaj vmes. Kot ocvirek in okrasek takšnega dneva. In želje so namenjene takšnim ocvirkom, ne pa nekemu blaženemu stanju, ki bi mi obrnilo življenje na glavo in me poleglo v mehke pernice kjer bi  imel vse in kjer bi bil ob vse.

O sreči v bistvu ni tako lahko napisati spisa. Je pa nekaj popolnoma jasno. Ne smemo dati nesreči prednosti pred njo!