Tako zdaj pa znova. Moram reči, da sem za priprave na nov začetek dobil., če že drugega ne, na pretek časa. Imel sem kar štirinajst dni počitnic. In to v času, ko so nam ukinili en dan praznika, kar je bil tako pomemben in pomenljiv ukrep, da skoraj ni bilo moč ugovarjati ali imeti pomisleke ali je to potrebno ali ne. In zdaj se sprašujem, ali sem, medtem  ko delavstvo žrtvuje tako pomemben dan, tradicionalno namenjen rekonvalescenci in novemu zagonu, sploh še v igri. Ali nisem s temi svojimi prostimi dnevi preprosto zamočil že na samem začetku. S tem luftarskim pristopom preprosto ne morem biti konkurenčen. Ja, to je to. Konkurenčnost.

Sam prosti dan je sicer lahko predmet razprave. Saj če prav pomislimo, po nekaj dneh praznikov, dobre hrane, dobre pijače, predobre hrane in pijače in preveč poležavanje, marsikdo pomisli ali ni vse to le zmedlo, iztirilo njegov ustaljeni borbeni ritem! Bolj pa me bega ali je to smiseln predmet razprave v kontekstu, kot sem ga nastavil zgoraj. Ali je to korak bliže konkurenčnosti v neizprosnem globalnem ekonom kotlu!?

Lani, ko so naši gospodarstveniki »uspeli« odškrtniti drugi januar, kot dela prost dan, je zgledalo, da je ta en usrani delavni dan nekaj strašno ključnega za rešitev gospodarstva. Delodajalci so že naslednji dan z velikim navdušenjem pozdravljali ta maksimalno zdrav ukrep. Seveda niso pozabili navreči, da so še rezerve in da bi bilo dobro razmisliti še o kakšnem dnevu, ko so plebejci čisto brez veze doma, medtem ko bi lahko proizvajali stvari za tovarniškimi linijami.

Če smo takrat poslušali sindikaliste, smo , kakopak, zvedeli, da so takšen izid »izpogajali«! Kako naj bi bilo drugače. Tudi zdaj, ko delodajalci napovedujejo nove napade na kilometrine in malice, so ti taisti gospodje, ki bi bili radi tovariši, pripravljeni, da se podajo na neizprosna pogajanja. Eden takšnih, po mojem v svoji naivnosti celo dokaj iskrenih primerkov, mi je to o pogajanjih povedal tako ponosno in zanosno, da sem rabil nekaj sekund prej kot sem ga čisto jasno povprašal nekaj stvari.

»Kdo ti daje pravico, da se o tem pogajaš!?«

»Kako to misliš?!« je bilo seveda njegovo protivprašanje.

Nisem imel občutka, da razume kaj mu želim povedati s tem, da smo prišli na neko točko, ko ne obstajajo več pogajanja in barantanja ampak je ostal samo še čisto navaden in enostaven NE ! Od tukaj naprej ni več ničesar zate, stari!« Ne dam! Seveda bi se z mano strinjal na vsakem koraku, ko bi se sprehodila po preteklosti in skupaj ugotavljala kako smo korak po koraku, centimeter za centimetrom dovolili, da nam odščipnejo zdaj to, zdaj ono. V neki privzgojeni naivnosti, mlahavi sprijaznjenosti in zaupanju v neznano silo, ki bo stvari zagotovo na koncu postavila na svoje mesto, smo dovolili, da polastninijo in degradirajo naše delo, izkušnje, pravico in red.

Saj niti ne bi bilo treba pisati primerov, ampak naj bo … mojster šloser, vzdrževalec na liniji … kriza … mojster v proizvodnjo. Pa je šel delat za mašino, ki jo je prej vzdrževal in servisiral … pa se je pokvarila … no, ko si že tukaj, saj znaš sam popravit … in je …  Eden od sto se je spomnil in stopil do odvetnika vsaj povprašat, kaj je s tem. Ali je to v skladu s čimerkoli. Še zdaj je model znan po tem, da je bil siten kot stara baba in da mu nikoli ni bilo nič prav.

In mi bi se pogajali še kar naprej. Ker želimo biti konkurenčni. Ta beseda zveni tako logično, tako nedvoumno, tako edino prav.  Kot da je težko malo pogledati okoli sebe ali pa se vprašati s kom tekmujemo. Kdo je tista naša strašna konkurenca, ki bi jo radi dosegli. Če bi se ustavili za trenutek in poskusili razmisliti o tem, bi ugotovili grozne stvari. Ugotovili bi, da želimo tekmovati z vietnamskimi desetletnimi otroki, s kitajskimi zaporniki, z indijskimi sužnji s taspodnje kaste … spisek se kar nadaljuje.  In če bi še malo premetali sem in tja vsa kruta dejstva, ki bi se nam razjasnila, bi ugotovili še nekaj stvari. Uvideli bi, da smo s pristajanjem na to tekmo v veliki meri krivi tega trpljenja, suženjstva in zlorab. Nenavadno, kajne?

Tako, to sem imel za povedat. Zdaj pa bi se pogajal tudi sam. Ampak stvari bi nastavil malo drugače. Izhajal bom iz tega, da je kovač nekoč koval eno cimpermansko klamfo četrt ure. Zdaj pa ena spodobna ekscentrična štanca namlati takih zadev v eni uri za manjši kamion. Torej? Eko. Štiri ure, štiri dni na teden, za pusta in Martina po en teden.  Trinajsto plačo in božičnico v ustavo, davčno olajšavo za vsak obisk veselice in imuniteto za utrujene muzikante. No, to je to. Zdaj pa se lahko pogajamo. Ali pa, zaradi mene, tudi ne!! Lp Dare