Moj, poudarjam moj,  blog ima kar nekaj težav. Ena je zagotovo ta, da se kljub dolgemu stažu ne želi ponavljati. Ko začutim, da sem o neki  stvari že razmišljal, me vse skupaj mine. Pa čeprav je isti problem ponovno ali še bolj aktualen kot takrat. Druga stvar pa je povezana prav z aktualnostjo. Ne vem, če je kdo opazil ampak pogosto se kar nekako izogibam pisati o tako imenovanih, vročih temah. Ta, a veste, so tiste, ko se nekaj zgodi potem pa vse bloge, forume in fejsbuk preplavi milijon zapisov o žgoči problematiki. In kar vsi avtorji po vrsti točno vedo kako rešiti stvar  in kaj bi bilo najbolj prav. Debata zgleda podobna tisti v babjem prepiru, ko ihtave sogovornice v afektu izrečejo vsehsort, kar po nekaj dneh obžalujejo in zaradi tega raje ne govorijo več o tisti reči ampak so enako strašno pametne o neki  še bolj aktualni. Zanimivo se mi zdi, kako suvereno nekateri nastopijo v zvezi z reševanjem najbolj zapletenih politično ekonomskih problemov ali pa npr. točno poznajo vse detajle dela centrov za družino. 

Vendar pa, poudaril sem »moj«. Ti lastninski zaimki ali kar so že, so po svoje zelo zanimiva reč. Posebno mi zadnje čase v uho pade tisti množinski. Naš, naše, naša. »Naše« se je že pred leti, kar dolgo časa zelo pogosto slišalo. Bilo je kot nekakšna zapoved, nepisan zakon. »Moje« je bilo v primerjavi z »naše« nekaj nevrednega, nizkotnega. S poudarjanjem svojega imetja je človek rušil idejo in pljuval na doktrino. Pa to ni motilo Slovenca, da si je, kolikor je bilo to le mogoče, nabral čimveč imetja. In v nekih časih so bile priložnosti za to kar velike. Denimo med let 65 in 75 je deželo vsepovprek posejalo ogromno število individualnih hiš. Njihovo gradnjo je omogočala pridnost, solidarnost, znanje in ugodni krediti, ki so kmalu začeli izgubljati svojo obremenilni učinek zaradi inflacije. In tako je naš človek kljub strašnemu socializmu po večini prišel do svoje bajtice in vrtička. Pa naj kar omenim, da tega ne gledam obvezno kot nekaj slabega. Včasih celo nasprotno. Spoštujem ljudi, ki ljubeče in z velikimi napori negujejo svoje domačije, svoje vrtove in poti. Kakšni so lahko stranski učinki, kako lahko človek s tega, istega  izhodišča zapade v ozkosrčnost in zaplankanost ne bi niti govoril. Takšnih zgodb in primerov je zelo veliko.

Potem je pa prišel čas, ko se je lahko začel »Moj« oglašati bolj na glas. Nekateri so planili po njem podobno nepremišljeno kot analitične prepirljivke z začetka zapisa. V privatni sferi so zagledali svetlo priložnost. Naivneže so spodbujali z vseh strani. Cel kup na novo nastalih bančnih firm se je začel boriti za armado na jarih samosvojih ljudi. Na osnovi klavrnih garancij v obliki ščečkanega podpisa na papirju iz mesnice so jim talali kredite in oni so se v cifrah, ki jih niso več obvbladali, izgubili. Po nekaj letih je večina tistih pajzeljcov, bifejev, trafik, cunjarn in čevljarij zaprlo svoja vrata in za njimi je pogosto šla kakšna bajta ali pa je kredit še leta plačevala cela familija.

  Nekateri pa so bili bolj spretni. Znali so zaobiti faktor tistega rizika. Tistega namreč, da bi lahko izgubili tisto svojo hišico in pripadajoči vrtiček. Zastavili so meglo in napravili nekaj briljantnih manevrov, ki so si z njimi nakopičili lastnine, da številk navaden človek niti ne dojame.  Vendar, ko je manevrskega prostora enkrat pa le zmanjkalo, tudi ti majstri niso vsi prišli zelo dobro skozi.  Pravična in modra politika, ki je v nekih časih sodelovala pri teh lastninjenjih, je v teh časih  novega tolmačenja pravičnosti in modrosti sklenila malo pobrskati po njihovih uspehih v preteklih letih in jih povprašati po zdravju.

Obstaja pa še tretja skupina. Ti so se šli nekakšno loterijo, kjer vsaka srečka dobi. Ugotovili so, da je najboljša od vseh kombinacija med »naš« in »moj«.  Postali so veliki menedžerji, predsedniki in člani upravnih in nadzornih odborov firm, ki so v državni lasti. Torej so »naše«. Tej gospodi, vidite, se pa ni moglo kaj hudega zgoditi. Našli so idealno kombinacijo. Če je zadeva uspevala, so si talali nagrade in odpravnine, če je crkovala pa ravno tako. V slednjem primeru so sicer zaradi t.i. higiene, odšli na drugo državno firmo in tam ponovili zgodbo, prejšnji položaj pa prepustili svojim stanovskim kolegom.  In ko sem že omenil crkavanje … crkniti taka firma itak nikoli ni mogla. Preko ustanov, kakopak ustanovljenih ravno v ta namen in v namen da zaposlijo še en bataljon neznansko dobro plačanih strokovnjakov, ki skrbijo za naš blagor, smo davkoplačevalci zacelili še tako hude rane in zamašili vsako luknjo. In zadeva je tekla naprej. In vedno so se našli ljudje, ki so znali s parolami. »Ohranimo naše! Ne dajmo svojega! Nočemo biti hlapci na svoji zemlji!!« Le zakaj hudiča tako tiščijo v to »naše«? Kdo bi vedel.

Pred dnevi se nam je s programom, ki očitno bazira na teh idejah, predstavila nova stranka.  Eden od  protagonistov, sicer krivec, da jutranji pivci skrivajo svoj vinjak pod šankom, je stari znanec v slovenski politiki. Razen omenjenega zakona sicer na pamet ne vem kaj je zagrešil ali pa koristnega naredil v preteklih letih. Drugi govornik pa je bil zgodovinar, ki je bil še nedavno v mojih očeh dokaj objektiven in profesionalen, potem pa se je odločil na svoj intelekt pljuniti na beden in butast način, ko se je na dan neke nepomembne cerkveno domobranske maše, preoblekel v partizanskega kurirčka in na ad hoc organiziranem mitingu cepetal pred mikrofonom v družbi nekaj deset somišljenikov.

Vendar pa sem želel nekaj napisati o najnovejših zakonih. Predvsem nepremičninskem pa tudi tistih, ki se tičejo socialnih transferjev.  Ti so predvsem dojemanje osebne lastnine krepko zamajali. Naše domove, z leti pridobljene stvari,  prigarane hiše, domačije, vse kar se nam je zdelo, da je edino nedotakljivo in da se temu ne more nič zgoditi je postavili v veliko primerih pod vprašaj.  Iznenada je začelo izgledati, da je najbolje imeti »nič«! Pa tudi delati nič, ampak to je že druga zgodba. Za vse  skupaj pa tudi ni več prostora. Lahko pa bi potegnili eno primerjavo, bolje rečeno paralelo. Splača se samo s tujim mahat po koprivah. Ali pa menjavati tiste zaimke. Kakor nam paše. Kot kadar smuča Tina Maze. Ko zmaguje je naša, ej naša Tina. Ko je tretja ali peta. Ja, no, naša Tina. Ko je petnajsta … ko pade … saj imata itak privat firmo s tistim Lahom.

Kako jima sploh da zveza denar? Tisti je pa ja naš. Mu mater!