Pisanje o pisanju je bila na blogih že od začetka posebna, samostojna »literarna« zvrst. Po navadi so bili takšni prispevki namenjeni mašenju belih strani v tistih dneh, ko avtorju ni padlo nič primernega na um in je napisal boleče globok spis o tem za kaj in za koga piše. Najbolj tipično in  tako zelo prepogosto smo od takih izvedeli, da pišejo zgolj in samo zase in zato, ker je to neka njihova notranja nuja. Amen! Saj, če tako vzamemo, takšnemu glede na te motive in razloge pa res ne gre zameriti, če svoj prosti čas troši za pisanje stavkov. No, malo me je vedno begalo to, zakaj bi kdo na svetovnem spletu objavljal nekaj, kar je napisal samo zase in za svojo dušo pa to ni tako važno.

Jaz vedno, kjerkoli in kadarkoli imam priložnost zanikam to varianto in poudarim, da je moja želja ta, da pišem za ljudi in to za čim več ljudi. Zaradi tega tudi poskušam svoje pisne izdelke objaviti na čim več krajih. Na blogosferi si v smislu nekega literarnega ustvarjanja s svojimi objavami v bistvu ne narediš prav velike usluge. Prej nasprotno. Svoji domnevni utvarjalnosti nekoliko zbiješ ceno, posebno če enkrat kasneje uspeš zbrati zgodbe v knjigi. V tem primeru se kdo spotakne ob dejstvo, da nekatere stvari že pozna. Da jih je v bistvu že nekje prebral. In to povrh vsega še na internetu. Fuj!

No,  jaz to še vedno počnem, čeprav poskušam biti pri tem blogerskem objavljanju umirjen in se ne spuščam v taktiko, ki je očitno nekaterim edina prava, to je, da do onemoglosti preplavljajo portale s svojimi objavami in predvsem postanejo tam stalno prisotni, kaj objavljajo, tega  pa itak ni niti možno slediti, ker objave prehitro  prekrivajo druga drugo.

No, predvsem pa sem se danes želel po dolgem času malo pohvaliti s svojimi bukvicami. Doslej sem izdal dve.  Prvo, KOVAČ JE DEC 2010 in drugo, FACA 2012. Druga je bila pred kratkim izbrana med 5 (pet) najboljših samozaložniških knjig preteklega leta. S krasno utemeljitvijo: Zbirka kratkih zgodb oplemenitenih z žlahtnim humorjem. Mater, se mi je fajn zdel. Knjige smo izdali na ekslibrisu. Tam se jih da menda tudi naročiti. Ali pa pri meni. Dobi pa se jih tudi v večini knjižnic po Sloveniji. 

Pa motiv? O tem pa ponavadi ne govorim prav veliko. Če imam navdih, se pri pisanju kar dobro počutim, všeč pa mi je tudi biti del (vsaj) lokalne kulture. In všeč mi je, če me tu in tam kdo ustavi in mi pove, da je prebral moje stvari in da so mu bile všeč.  Malo bolj pesniško pa sem svoj motiv (čeprav menda nisem poet) opisal tukaj:

SAMO  TO

Ne, ni to muza zajezdila misli
na nočni poti s Parnasa skozi
tesne vijuge neskončne praznine
čez gore spominov in v loku nazaj

Ne, ni to dolg. ni niti potreba,
ni nekaj kar moral početi bi dec
neznansko breme, ob bridkem vzdihu
kot skala zvrnjena raz utrujenih pleč.

Ni niti očitek, trkalo na vratih vesti,
ki okorelim čutilom poje levite,
ne grožnja, ne himna za nove dni
ne tema za pisane zidne grafite

Ni to za tebe in ni za na papir
da krilo goloba v svet to ponese
ni za temo obokov poetov večer
ne za vse, kogarkoli in ne samo zase.

Včasih obstanem zaprtih oči
in gledam tako vso tisto zmedo
vijug in praznin in se umirim.
In ko tako tam stojim in mižim …

… si pač zaželim!