Nekoliko nehvaležna zadeva je, če želi človek nekoliko stopiti v bran pijancem. Raje bi rekel, da gre za pivce, zmerne konzumente alkoholnih pijač, pa dušebrižnim razsojevalcem to niti ni pomembno. Tako so trdno na svojih stališčih, da niti ne slišijo kakršnih koli poskusov protiargumentiranja, kaj šele da bi bili pripravljeni o tem debatirati.

Nehvaležno pa je to početje seveda predvsem zato, ker obstajajo za boj proti pijači res močni razlogi. Tako močni in v nebo vpijoči, da ne moreš ugovarjati njihovi vsebini. Ne moreš česarkoli pozitivnega okoli tega reči nekomu, ki je izgubil ljubo osebo v prometni nesreči ali, ki je imel namesto brezskrbnega otroštva kaos poln baruf, prepira in pomanjkanja. Ne moreš. Niti poskusil ne bi.

In moje razmišljanje temu tudi ni namenjeno. Toliko mi še deluje moja utrujena pamet, da vem, da alkohol nima kaj delati na cesti in, da so vse meje presežene takrat, ko pitje kakorkoli vpliva na odnose znotraj družine. Isto velja takrat, ko trpi delo in ostale normalne aktivnosti.

Vendar pa … nekaterih reči preprosto ne morem trpeti.  Najprej bi se spotaknil ob propagando. Obstajajo določene skupine ljudi, ki me želijo prepričati, da je alkoholizem v porastu, da se pije več kot nekdaj, da … mislim, meni gredo kar mravljinci po hrbtu. Pa nekatere od teh razumem. Gre za takšne, ki se s tem fenomenom ukvarjajo poklicno in v bistvu speljujejo vodo na svoj mlin. To je pač podobno, kot bi lahko rekli za cuker, holesterol in bogvekaj še. Kadar število strank upada, spustiš kriterije in ladja pluje naprej. No, potem so tu že omenjeni dušebrižniki. To so ljudje, ki se imajo za poklicane, da razsojajo in ljudem solijo pamet glede česarkoli. Vse slabosti ljudi morajo skozi njihove mline, ker oni »bi pa že vedeli kako z njimi«! Tretja, najhujša skupina, pa so tisti, ki sami v življenju niso znali biti vzdržni in pametni in so, največkrat z zdravniško pomočjo, morali to spremeniti. Kadar se kateri od teh potem loti z vso propagando in ihtavo zagnanostjo učiti pameti druge, je res hudo. Za povrh pa takšni potem večinoma tudi sami spet propadejo.

No, mimogrede bi vsem sporočil, da je alkoholizem zagotovo problematična reč, ni pa v porastu. Zagotovo ne. Pred tremi štirimi desetletji bi po teh njihovih kriteriji morali zapreti ceste, ne le ustaviti voznike, pol ljudi ne bi smelo na delo. Sameval bi rudnik, fabrik ne bi niti ustanovili. Bila bi pa ustanova »Na griču« (Idrija) velik, fascinantno velik kompleks stavb.

Sicer ne pričakujem kakšnega velikega odobravanja ob tem mojem pisanju. Ampak moram pa reči, da se mi zdi dobesedno grozno, kakšno logiko uporabljamo pri obravnavi takšnih reči. In kakšno logiko uporabljajo denimo organi,  ki sankcionirajo kršitelje.

Če se ponoreli do amena pijani in zadrogirani pacient nekje v Ljubljani sredi noči stopetdeset na uro zagoni v pešca, potem organi že takoj naslednji dan objavijo večji nadzor. Izvajajo ga tako, da krožijo po kraju in preverjajo, pred katero oštarijo več kot uro stoji star moped, ki da jasno vedeti, da bodo zlahka ujeli trofejo na dvestometrskem kolovozu, ki vodi do lastnikove bajte. Špricar preveč, velika kazen in borba z zlom dobljena.  In razprava na omrežjih …. neskončna in brezdanja!!

Torej, jasno mi je, da ne bom ničesar spremenil. Se pa malo bolje počutim, če povem. Poznam namreč kar nekaj ljudi, ki kdaj malo popijejo. Vsi po vrsti so delavni ljudje, ki imajo v življenju veliko pokazati. Svojo pijačo, ki ponavadi sledi celotedenskemu delu, plačajo pošteno, s svojim denarjem.

Pa jim ne mislim peti hvalnic. Res ne. Ne morem pa mirno prenašati posploševanja samooklicanih filozofov, zdravljenih pijancev, ki bi zdaj solili pamet drugim in piflarjem, ki desetletja niso imeli časa iti med ljudi, zdaj pa nas učijo, kako je vse hujše kot takrat. Uf!!!

Od Mure pa do Morave Neka me svi zaborave

Ako uopšte ikom išta znači. Sa samog ruba pameti

Stižu mi strašni saveti al ja ču da proživim na svoj način.

Odlaze zadnji vozovi, biraju ljude prozovi i sve u svemu nemam lepe reči.

AL JA BIH BAŠ U IME TO JOŠ JEDNU POPIO I TEŽKO DA ČE NEKO DA ME SPREČI!