Članek
Na jug
Objavljeno Aug 24, 2018

Z nobenim drugim letnim časom se mi ne dogajajo podobne stvari. Zima je lahko še tako predolga, še tako turobna pa se vseeno nazadnje poslavlja s svojo hladnostjo, s svojimi temačnostmi in fajhtnimi, težkimi meglami, ki imaš zanje  občutek, da so se ti zažrli v glide, z vsemi neprijetnostmi, odhaja kot betežna stara baba. Počasi, nevidno izgublja včasih jesen svoje atribute, ko jo počasi obda led in ivje in nikoli ne veš kdaj je pomlad nehala biti to kar je bila.

Ampak poletje. To je pa druga pesem. Poletje se vede drugače. Še ravnokar v vsem vrvežu in vročici te iznenada odvrže, kot plavalec kapljico, ko izplava iz valov in sunkovito otrese vodo s svojih las. Sedim tako na tisti skali, ki bo edina od slike, ki se mi riše, ostala enaka in ista za drugo priložnost. Sedim tako in misli plavajo nekje v morju nostalgije. Slednji sem se vedno upiral. Nesmiselna, človeku podarjena posebnost. Vedno sem poskušal tajiti čas in vedno sem se zmrdoval nad nakladanjem, kako je leto hitro minilo in kako so švignili mimo dnevi. Brezskrbni  in sladki.  

Tako po pobalinsko sedim na tisti škrbini, oblečen tako po Djoletovsko, v kostim majhnega mulca in se pripravljam, da se bom pljusknil še enkrat v  vabljivo zeleno vodo. Nekateri pravijo, da je mrzla, da so prestari, da jih matra revma in sto drugih reči. Tudi nekateri, ki smo enkrat pred leti toliko poletnih dni preživeli ob taisti strugi. Ob tem se zavem, da je nekaj drugače. Nikjer blizu ni več tistih ljudi. Ni briškole na produ, ni pečenega krompirja iz žerjavice in ni tekmovanja, kdo bo bolj grdo skočil »na ploh«!

Nenavadno kako velik del mojih precej okrnjenih spominov me vedno znova nese ravno k tej zeleni vodi. Ne da bi želel patetično pesnikovati, ne da bi iskal material za  vrstice med ilustracijami, kar ponese me tja. Pod tiste vrbe, na prodove, na vsak kamen, ki je vsaj toliko štrlel nad gladino, da smo lahko pljusknili z njega v tolmun.

Hladen piš čisto nalahno potegne okoli glave. Tisti vetrič, ki je iznenada tako drugačen. Kot bi prišel s svojim sporočilom iz povsem drugega kraja. Nedvoumno, brez milosti pove kar želi. Pogledam zelenkasto gladino. Vem, da se bom na glavo pognal noter. S čisto jasnimi mislimi in pod vodo odprtimi očmi bom še enkrat užil to svežino. Potem bom vdano pokimal vetru, ki mi je povedal za slovo in se spet poskusil upreti nostalgiji in mislim, koliko mi obleka malega smrkavca še pristoji.

Čas in reka, oba sta zato, da tečeta. Bogve kdo se je nekoč davno spomnil, da je ta tok minevanje. Še manj mi je jasno zakaj so to vsadili v naše možgane. Hladno spet zapiha okoli glave. Gladina  zatrepeta v stoterih naborkih in čas pošlje sonce nekam za hribe. Oblečem se in se odpravim po dolini. Reka in čas zlita drug z drugim komaj slišno gledata za menoj.

 

(Prolaze selice, lepršaju svilena jedra po nebeskoj pučini

Taj odlazak gusaka uvek me starijim učini

Put do raja. Zar je uzvodno do kraja …. Đ. .B)