Pojma nimam kako tipi izračunajo kakšna bo v bodoče gospodarska rast. Mislim, kako jim to, če jim v resnici sploh res, uspe? No, tega zagotovo ne vemo. Je pa jasno, da so se kazalci v zadnjem času spet obrnili navzgor in smo spet v obdobju gospodarske rasti. Kaj to sploh je, to mi tudi ni bilo nikoli jasno.

   Na zunaj je to neko blagodejno stanje, ko se povečujejo naročila, zaslužki firm, posebej seveda posameznikov pri koritu, ko se zmanjšuje brezposelnost in še vsehsort takšnih pozitivnih reči. To je stanje, ko imajo pomembneži na nek način sladke skrbi. V nasprotju s še nedavno borbo za golo preživetje, se zdaj borijo s pomanjkanjem delavcev, prostorov in števila dni v letu, da bi lahko zadostili povpraševanju.

   Na zunaj, pravim. Znotraj, pod tem videzom. pa ja ta tako imenovana konjuktura nekaj drugega. Z mojim očmi vsaj je tako. Meni to namreč zgleda, kot stanje, ko so taveliki nekako (spet) uspeli vzpostaviti razmere, ko lahko proizvajamo, in kar je še bolj čudno, prodajamo, veliko več stvari, kot jih ljudje vsega sveta v resnici potrebujejo.

   Temu pritrjuje tudi teorija mojega bivšega mladega sodelavca. Bivšega pravim zato, ker je kmalu po  izbruhu konjukture in  večanja gospodarske rasti potuhtal, da se še ne misli vsidrati v fabriki in tam vegetirati do penzije. Ali pa, bolje rečeno, niti do prve poštene krize ne. Rekel je, da si bo raje, kot da bi sprejel delovno mesto, ki so mu ga ponujali, nadel nahrbtnik in šel malo po svetu. Vprašal sem ga, če ima v planu tri tedne ali mesec potovanja. »Kje pa!« je rekel » manj kot leto zagotovo ne!« No, vsekakor sem ga razumel, gre raje vandrat, kot pa da bi puščal svoja mlada leta med mašinami. Malo manj sem razumel stvari okoli logistike, ki si jo jaz predstavljam v zvezi s takšnimi popotovanji. Ampak takšno nerazumevanje je že stvar iz druge zgodbe. Če že ne iz drugega časa.

  No, njegova teorija je bila, vsaj zame, kar precej presenetljiva. Naj najprej omenim situacijo, hipotetično seveda, ki ga je navedla na to razmišljanje. Predstavljajte si, da delate na neki proizvodni liniji, kjer izdelujete npr. stikala. Neka posebna stikala, ki so specialno namenjena samo in za nič drugega, kot za vklapljanje in izklapljanje nekega določenega stroj. Recimo, da gre za pralni stroj. In teh taistih stikal, posebno v obdobju omenjenega ugodnega gospodarskega stanja izdelate nerazumno veliko. Vsak dan najmanj dva zvrhana  šleperja odpeljeta  robo iz skladišča. In potem pomislite, da je to samo delček veliko večjega izdelka, ki jih nekje s tem stikalom opremijo. In potem mora tisoče sleperjev to razvoziti naokoli. Na koncu pa nekje prebereš, da smo dosegli neznanski uspeh, ker smo s temi milijoni šalterjev presegli dva procenta svetovne proizvodnje.

»Kam toliko tega gre?« smo se že milijontič spraševali v debatah med pavzami. Že omenjeni mladenič je takrat pojasnil, da to na destinaciji preprosto zvrnejo v ogromno jamo, zasujejo in potem naročijo novo.  In tako to potem rezultira rast, pretok keša in vso ostalo ropotijo. Seveda ga ni bilo mogoče jemati resno. Takoj so ga deci spraševali o smislu takšnega početja in še bolj o tem kako bi si to lahko naši kupci privoščili. Pa se ni zmedel. Rekel je, da je v svojo teorijo prepričan, z detajli pa se, resnici na ljubo, res še ni ukvarjal.

Jaz mu potem nisem več veliko ugovarjal. Nisem imel nobene boljše teorije in še vedno je tako. Sploh ne vem kako lahko rast sploh obstaja v situaciji, ko že itak vsega naredimo preveč. Na milijone (novih) avtov baje vzame konec prej kot vidijo kupca. Podobno je z vso tehniko. Da ne govorimo o cunjah in ostali, nekoliko manj dragoceni navlaki. Kupi, kaj kupi, gore šare. Ki za izdelavo in pogosto še za uničenje porabimo cel kup energije in denarja. Uf! Zastopi če moreš.

Bistvo pa je še eno. Večina mojih modrovanj se je napajala v navdihih, ki sem jih dobil kot delavec. Svoje protagoniste sem poimenoval kovače. Postavljal sem jih v zgodbe, ki so bile po večini popolnoma izmišljene pa vendar zelo resnične. Ali pa vsaj zelo verjetne.

Zdaj pa sem akter v tako veliki zgodbi. V vesolju, ki se širi. Kjer se ne trudiš, da bi brlel, kot žarnica, ampak hočeš biti supernova. Več, hitreje, močneje. Samo najboljše je, komajda, dovolj dobro in samo prvi je nekako dovolj hiter. In jaz naj se ukvarjam z zanikrnimi malimi šefki, z nekimi neznanimi krivicami, ubogimi odnosi med ljudmi, s klimakteričnimi depresivci in z ranami na želodcu?? Lepo vas prosim, Kaj je vse to v primerjavi s svetlim napredkom, z bodočnostjo in zmago??

Tako vidite je to. Nekaj ljudi obstaja, ki so opazili, da sem malo mrknil. Dva ali trije so me celo opomnili glede tega. Kriza navdiha, izpetost, pomanjkanje motiva, stari!?

Kje pa!? Gospodarska rast. Ta me je zjebala!