Brez velikega razmišljanja, brez kakšnega hudega raziskovanja lahko ugotavljam, da ne bi nikjer na tem svetu raje živel, kot ravno tukaj. No, dobro, če bi se spustil v razne statistike, bi morda našel dobrih deset, morda celo dvajset dežel, kjer bi bilo pametneje bivati kot ravno v Sloveniji. Potem pa, če le malo vklopim čustveni element, še teh nekaj krajev odpade, kot knof od gat. Pravijo, da celo malo pretiravam, ko pravim, da bi me po nekaj mesecev prinesli nazaj v plehnati trugi, če bi moral iti po svetu in zapustiti dom.

Zakaj sem se spustil v takšno patetično domoljubno razmišljanje? Verjetno zato, ker me že dolgo časa muči to vsesplošno samozaničevanje, jamranje, apatično samopomilovanje, ki sem mu priča vedno in povsod. Najlaže, ampak res čisto brez težav na vsakem koraku najdete filozofa, ki ima ogromen spisek stvari, ki so pri nas tako po hudičevo slabe, da nikjer tako. Sploh! Seveda so politiki čisto povsod po svetu manj butasti kot naši. S to ugotovitvijo se niti sam ne spopadam veliko, ker ne vem kje bi začel. Tudi, ko se nekdo pripelje z Jadrana in se po petsto kilometrih avtoceste na Jelšanah naenkrat znajde na tisti ubogi cesti proti Ilirski Bistrici in seveda dec rogovili, kako imajo naši sosedje to bolje porihtano, tudi njemu ne vem kaj bi rekel. Ampak ko se spisek nadaljuje s čisto vsem kar komu pade na pamet, pa mi to ne gre več v račun. Naš karakter, naši odnosi, naša zaprtost, naša pohlevnost pa vse do bizarnih ugotovitev okoli glasbe, literature pa celo hrane in takšnih stvari.

Naše navdušenje nad lepotami po svetu, nad njihovimi okusi, zvoki in vonjavami,  samo po sebi seveda ni tako slaba reč. Dokler se ne sprevrže v tisto znano zmrdovanje »pri nas pa itak ni nič«! Tudi k nam pridejo ljudje, ki strmijo v krasote naše narave, naše znamenitosti, raznolikost pokrajine. Bog ve ali potem doma svojim pripovedujejo o tem, da je tu lepo, jim kažejo slike Bleda, Velike planine, postonjske jame, logarske doline ali se morda tudi oni zgražajo nad tem, da je pri njih pa vse skupaj tako bolj za en drek?

No, pa tudi če sem se lotil modrovati o tem našem problemu, v resnici nisem tako domišljav, da bi mislil, da lahko to kakorkoli spremenim. Bo verjetno ostalo kar pri razmišljanju. In to mi je vrglo ven, vsaj zame, kar zanimive rezultate. Razmišljal sem o  karakterju našega človeka. Najprej se mi je ponujala beseda hlapec. S to besedo mi mahajo na vsakem koraku. Za čisto vse najdejo razlago ravno v tem, da smo pač to in nič drugega. Brez razmišljanja, brez razlage, kaj šele argumentov, mi večina analitikov postreže s tem dejstvom, ki pojasni čisto vse. Seveda zelo radi zraven omenijo še Cankarja, ki zanj niti slučajno ne vedo, da je poleg razvpitih hlapcev in morda  peharja suhih hrušk, napisal še na desetine knjig in dram.

No in kaj sem ugotovil. Vsekakor to, da naša domnevna zaprtost, skopost, nevoščljivost ipd. seveda obstajajo, kot tudi zagotovo  kje drugje po svetu. Pa spet nisem prepričan, da ravno v tako veliki meri, kot radi nekateri pogosto trdijo. Če pogledam okoli sebe ne vidim veliko ljudi, ki bi jim lahko pripisal te lastnosti. Ampak pustimo osebne izkušnje. Recimo, da smo, kot narod res nagnjeni k tem neljubim lastnostim. Zdi se mi, da tega nikakor ne moremo zelo na hitro spremeniti. Ampak če bi želeli pričeti z izboljšavami, bi morali začeti točno pri stvari, ki pa jo še kako lahko spremenimo zelo hitro. Čez noč! Namreč, da nehamo na vsakem koraku kozlati sami po sebi.

Druga ugotovitev pa se mi zdi še bolj zanimiva. Pa tudi bolj globalna. Zlahka namreč »ugotovimo«, če poslušamo, beremo, spremljamo, kakršnekoli informacije, da so ljudje povsod po svetu predvsem nesrečni. Razen če gre za turistični prospekt, bomo o vsaki državi izvedeli najprej in največ o njihovi strašni brezposelnosti, kriminalu, recesiji in o tem, kako strašno velik odstotek ljudi v državi živi pod pragom revščine. Pa ne glede na to ali tisti prag pomeni, da ljudje nimajo kaj dati v usta ali pa to, da si ne morejo privoščiti boljšega dopusta od tedna dni v Ankaranu, pred bajto pa jim rjavi zgolj Hyundai ali stara Škoda.

Dejstvo, da je stanje sveta takšno je sicer nekoliko v prid temu, kar sem omenjal prej, namreč da ni treba kritizirati samo lastnega stanja in druge povzdigovati in hvaliti. Mogoče se bomo sicer kdaj pozneje tukaj spraševali zakaj nas bombardirajo predvsem s temi negativnimi informacijami oz. kakšni interesi jim to narekujejo, ampak do takrat lahko z olajšanjem ugotavljamo, da živimo na planetu siromakov.  

Seveda recepta za to, kako živeti še naprej s tem strašnim spoznanjem nimam. Mogoče bi bilo dobro kdaj kaj dobrega prebrati. Lahko tudi Cankarja. On je bil še kar kritičen in mogoče niti ne bi šel ta današnji kontekst, razen seveda s svojimi hlapci. Bi pa morda videli, da je dec poleg tega, da je bil hud na marsikaj, tudi razmišljal o teh stvareh, ne le rogovilil ob vaškem šanku. Pa pustimo zdaj to, da se je še kako rad zadrževal tam.  

Predvsem »Hlapcev« ni napisal zato, ker bi želel,  da bi s to besedo sami sebe zmerjali, ko bi le imeli pet minut časa. V tej drami je govoril o oportunizmu, obračanju po vetru, o blejanju s čredo. In blejanje to ostane tudi, če brez razmišljanja,nekonstruktivno in neosnovano kritiziramo vsepovprek!!