Mi »navadni ljudje« se velikokrat sprašujemo zakaj mogočniki, bogatini, tisti višje vrstni primerki naše vrste počnejo te stvari. Zakaj grebejo na kup tudi potem, ko imajo vsega toliko, da ne bi zmogli požreti vsega pa če bi desetkrat živeli, ne enkrat. Odgovor seveda ni enostaven. Se ga pa nekaj skriva v starem mafijskem filmu, ki sem ga gledal pred veliko leti in mi ni ostal prav zelo v spominu. Pravzaprav sem si zapomnil samo ta legendarni odgovor. Pa o tem malo pozneje.

Premisliti moramo namreč še o neki stvari. V teh dneh na veliko obsojamo lumparijo z utajami davkov. Kdor je imel velike kupe denarja, naj vmes dodam, da za različne ljudi že izraz »kup denarja« lahko pomeni zelo različne stvari, si je v teh časih lahko privoščil, da ga je s pomočjo »pravih« firm, odvetnikov, znalcev, speljal mimo države, mimo davkarije in tako obdržal še večji kup. No, in zdaj, ko robantimo čez te tipe in jih zmerjamo na fejsbukovskih straneh, na blogih, za šanki, med kofetarskim klepetom na šihtu  ali pa kar tako, se včasih postavi bogokletno vprašanje: ali bi mi sami ravnali drugače?

Odgovor na to ni tako zelo enostaven. Saj veste kako zelo radi zaslužimo kakšen evrček tako, brez žegna, brez odvajanja procentov za vedno lačno državo. Nekdo naklesti voziček drv, drugi zorje sosedu leho. Neka teta peče piškote svojim znancem za zabave in ohceti, tadruga pa zašije kakšne delavske hlače ali menja fršlus na otroški bundici. Utajevalci davkov torej. Fuj! Seveda še vedno ne vemo ali smo kaj bolj pošteni ali ne.

Prvi argument v »našo« korist je kakopak to, da gre za neprimerljivo manjše zneske. V bistvu za zanikrn drobiž, medtem, ko oni odvajajo iz države denar v kufrih, polnih in napetih, da jih komaj zaprejo. Ampak tu še vedno lahko slišimo staro resnico. Kraja je kraja. Temu ne gre popolnoma ugovarjati. Bizarna, da ne rečem perverzna situacija pa nastane, ko se vzpostavi stanje, da je kraja v bistvu samo tisto tisto taprvo. Torej drva in piškoti. Tisto organi vse bolj zavzeto preganjajo. Ljudje že ne upajo več početi teh, še pred kratkim samoumevnih stvari. Zidarji se skrivajo, ko kakšnemu žlahtniku ali prijatelju poflikajo okensko polico in mojškra šviga s pogledi levo in desno, prej ko ji kljub v vsemu v roko stisneš dva evra. Pravi tatovi, pravi utajevalci pa celo potem, ko ga nekdo pa le prime za krageljc, najprej vrešči, da je vse legalno, celo to, da je vse pošteno! Našel je pač pot in jo izkoristil. In tu je ta ogromna razlika. Ti ljudje so ukradli denar državi, ki ima zaradi tega slabše ceste, na pol uničen sistem zdravstva in šolstva, znanost porinjeno v zanikrne, vlažne kevdre in umetnost in kulturo stisnjeno v marginalo, medtem ko bo mojškra tista dva evra odnesla v merkator in tam plačala davek, ko bo kupila pol hleba kruha.

Seveda vem, da nisem odgovoril na to ali bi potem, ko bi obrnili vloge in številke, sami ravnali bolj pošteno. Jaz zase mislim, da se ne bi spuščal  v takšne, na ta način nepoštene stvari, ker imam rad svoje mirno življenje, ampak to je samo teorija, hipoteza. Tega pač preprosto ne vem. Vem pa, da je zdaj, in bogve če bo kdaj drugače, kraja vgrajena v sistem. Ščiti bando in hodi po majhnih. Napihnjeni neoliberalci se ob tem zgražajo nad našo nevednostjo in poudarjajo svoje božje zapovedi o prostem trgu in enakih možnostih.

Predvsem pa, če ne razumemo teh pravil naj bi se po njihovem mnenju v to ne vtikali. Naša dolžnost je, da vklopimo razum in pazimo, da se za vsak cent, ki ga plačamo natisne račun in preko davćne blagajne pošlje davkarjem. Če bomo pridni, bomo mogoče na tomboli celo zadeli kakšno činkvino!!

Ampak malo sumim, da pa le obstaja še kakšna rezervna možnost. Gledal sem tiste Islandce. Do zdaj sem jih ponavadi videl, ko so igrali rokomet, fusbal ali na oilimpijadi kegljali na ledu. Tipi, oštri in mišičasti, punce pa lepe, blond in nasmejane. Pač kar neki ljudje! Aja? A res? Svojega glavnega akterja v panamski štoriji so lepo fliknili iz pisarne. Za to so potrebovali manj kot dva dneva. Šli so na ulice in ga scukali ven!!

Isti tip je namreč pred časom v bančni krizi najbolj na glas kritiziral bančne malverzacije in utaje. Ravno tako kot v ostalih državah na plano prihajajo imena ravno tistih, ki imajo v kriznih časih polna usta redu, poštenosti in predvsem varčevanja.

In tukaj, na tej islandski zgodbi se lahko vrnem k začetku svojega zapisa. Zakaj to počnejo?

V tistem filmu je mafijskemu šefu podrejeni postavil vprašanje, zakaj še vedno dela te stvari, krade, šverca, se ukvarja z mamili, prostitucijo in zraven pobija ljudi, ko pa je že tako neznansko bogat?

»A veš zakaj si pes liže mednožje?« mu je na njegovo začudenje odgovoril gangster. »Zato, ker si ga lahko!«