Počasi postajam res sit tega, da me stalno postavljajo v nekakšno posplošeno sliko, kakšen naj bi bil kot Slovenec. Vsak narod, vsako okolje ima v lasti, po navadi neprostovoljno, nekaj stereotipov. Redko so slednji pozitivni. No, kdaj se zgodi, da pridejo notri tudi dobrodušnost, dobrovoljnost, ampak večkrat gre za negativne stvari. Nek narod je skop, nek drug butast, tretji surov. In Slovenci smo, ne le, da postali lastniki nekaterih najbolj nezaželenih oznak, ampak smo šli še korak dalje. Zelo velikodušno smo te stereotipne oznake tudi sprejeli. Ne vem, če obstaja kje narod, ki je sposoben sam sebe tako brezkompromisno, brez zadržkov obtoževati, se zaničevati, se po domače rečeno, do onemoglosti dajati v drek!! Cela četa takšnih obstaja, ki to delajo celo na nekem višjem nivoju, analitiki, psihologi, sociologi ali na primer satiriki. Vtis dajejo, da so prepričani v to, da je njihovo početje celo konstruktivno. Da bo dalo pozitiven rezultat. Da se bo narod šentflorjanski zavedel te kritike in postal boljši. Japajade!

Zadnje dni sem postal Šenčurčan. Zavrt, ksenofoben, nestrpen Šenčurčan. Kar s strahom sem si iz arhiva potegnil prispevek o dogajanju v tistem kraju. Bal sem se, glede na odzive v medijih na kakšno primitivno sliko samega sebe bom naletel. Pa moram priznati, da sem primitivnost tam res ugledal. Tiste vrste primitivnost, ki jo je zlahka vedno znova posneti v množici. Pa tiste vrste, meni nerazumljive, ki jo povzročijo iz zgodovine privlečeni znaki in simboli, pa primitivizem, ki je to zaradi alkoholiziranosti, neuravnovešenosti, neartikuliranosti to že samo po sebi. Potem pa je tu še maketa džamije na traktorski prikolici, kar mi bo moral šenčurski rojak pa prav posebej razložiti!!

Obstaja pa ena, zame veliko bolj boleča in fatalna vrsta primitivnosti in podtlehnosti. Namreč ta, da ne glede na ceno, ne glede na resnično bistvo dogajanja, ne glede na posledice, glavno besedo prevzamejo trgovci. Kramarji! V prve vrste se postavijo in poskušajo na vsak način pribarantati nekaj točk, nekaj glasov. In tukaj postane primitivec še marsikdo. Pa čeprav trezen, lepo oblečen, napredno misleč in izobražen. In vsi omenjeni so najbolj glasni, na najvišjih okopih stojijo in imajo najbolj žive barve. Spozna se jih najbolj po tem, da skrajno izstopajo!

Pa, da ne bo pomote, niti najmanjšega dvoma ne smem dopustiti, da ne odobravam zavrnitve otrok, ki naj bi jih nastanili v tistem kraju. Niti slučajno. To je pa res minimum humanosti in pod to ne bi smel iti nihče. Če dvomimo o tem od kod prihajajo tujci in s kakšnimi nameni in razlogi, to pri otrocih, posebno takšnih, ki so sami, brez staršev, popolnoma odpade.

Pa vendar se bom nekoliko postavil zase kot Šenčurčana. Poznam občutek, ko se bojim, da mi bo nekdo obrnil svet na glavo. To povezujem s krajem, ki ga imam rad, z navadami ljudi, ki so mi všeč in s stvarmi, ki smo jih podedovali in tistimi, ki jih poskušam posredovati naprej. Popolnoma se zavedam, kako ozkosrčno zna zveneti, ko opisujem tiste bregove, ki sem jih trebil in čistil in se mi je zdelo, da bi bila totalna katastrofa, če bi mi jih kdo vzel in izničil moje delo, po drugi strani pa čutim še vedno tako, to pa zato, ker sem prepričan, da imam pri tem zdravo mejo. Vsi tisti pa, ki me bombardirajo v teh časih z leve in desne, nimajo zdrave meje. Nekakšne temne sile nas zasipajo s strašnimi foto/video in ostalimi vsebinami, ki nedvoumno razkrivajo agresivnost in neusmiljenost sil, ki nas napadajo in nas bodo po kratkem postopku uničile. Nič drugega jim ni treba storiti. Na svojo stran dnevno pridobivajo somišljenike. Potem pa je tu tista domnevno svetlejša stran, ki pa nam govori o humanosti, o priložnostih, o vseh pozitivnih vidikih multikulturnosti. Tudi zanje zgleda, da mislijo, da jim ni treba nič drugega storiti. Vendar tukaj se stvar malo zaplete. Marsikaj bi namreč morali pojasniti ljudem. In ko ni tako dolgo od njih ničesar uporabnega ne o tem koliko, ne o tem kako, ne o tem do kdaj … človek ne ve več ali res nimajo pojma ali mogoče kot lojalni hlapci tega ne smejo povedati.

In Šenčurčani v vsej tej zmedi ostajamo takšni kot smo. Marsikdo se zaveda primitivnosti konkretnega dogajanja. Nikjer pa nikakršnega znanega kraja in časa, kjer bi lahko svoje dvome, strahove izrazil na pameten način. Ostajamo z napol odprtimi usti, zmedeni kot tisti otroci, ki jih je mentor animiral, da so za prezeble in nesrečne izdelali rokavice, potem pa so te taiste rokavice, rdeče, rumene in modre ležale zavržene in pohojene med celimi konzervami in flašami vode na tistem nasipu nekje v jugovzhodni Sloveniji. Samo gledali so otroci sadove svoje dobrodelnosti. V sebi še niso imeli tistega, kar je začelo rasti točno tisti dan, učitelj pa sredi razreda tudi ni smel izreči kar je imel na koncu jezika »pička jim ma …«

Nisem strokovnjak za narode in njihove značilnosti. Včasih slišim od kakšnega šoferja, kako brez vsake manire so Poljaki, od popotnika kakšno svinjarijo in nemarnost je videl na Kitajskem, od izseljenca, ki mi je zgrožen pripovedoval o zakonskem paru v Švici, ki sta v gostilni plačala vsak svoje kosilo, o obiskovalcu žlahte v Ameriki, ki so mu za cel teden namenili gledanje teveja in hladno pivo in so bili nadvse presenečeni, ko je izrazil željo da bi si ogledal mesto (Pitsburg). Znanec mi je pripovedoval o ohceti na Škotskem, kjer ženin plača večerjo in prvo pijačo, potem pa plačujejo vsak zase naprej. Pravili so mi o vzvišenosti severnjakov, o alkoholikih na slovaškem in v Rusiji, o hinavskih Lahih in še vseh sort lastnostih nekih drugih ljudi. Večina teh značilnosti so seveda stereotipi, veliko pa je tudi stvar ustaljenih navad. Se pravi, da jim marsikaj od tega zgleda popolnoma naravno in moti, kar je popolnoma nesmiselno, le druge.

Mene ne moti, in tudi lastne Šenčurske slabosti sprejemam zelo popustljivo. Sovražim to stanje, ko se zaničujemo do onemoglosti. Jaz vedno najdem kaj na kar sem ponosen. Vedno najdem kaj za kar sem hvaležen.

Šenčurski dogodki so slaba reč. Nedvomno. Domnevam, da tudi večina akterjev ve, da to ni najboljši način. Vendar prav med tistimi, ki zdaj najbolj sramotijo naše ljudi, bi morali biti tisti, ki vedo kaj bi pa bil pravi način. Kako razložiti ljudem nekatere stvari. Jim prestaviti možnosti in rešitve. Pa jih ni. Nimajo pojma.

Še naprej bodo vpili samo nekaj o človečnosti in pljuvali po lastnem narodu, njihovi kolegi na drugi strani pa nas bodo še naprej zasipali s kontrapropagando. Primitivci!