Članek
Komunikacijski mrk
Objavljeno Feb 18, 2016

To moje nakladanje o položaju delavca, pa ne samo delavca v plavih cunjah, v zadimljeni proizvodnji, v bistvu je nasploh vsakemu, ki je pripravljen »pošteno« delati  v teh časih bolj tako tako, izgublja še tisti smisel, ki ga je, če ga je sploh kdaj, imelo. Enako kot tisti redki sitnež, ki na tako imenovanih delavskih sestankih v zadnjih minutah točke razno dviguje roko, vsem pa se že mudi na avtobus, na plano, domov. Sestanek je bil kakopak tempiran na tak način, pa tudi večina samo zavije z očmi, ko vidi vedno enega in istega godrnjača, ki vedno vpraša isto stvar. Nekaj okoli plače. Ja, kaj bo pa dosegel? Isto kot mi, vsi ostali, ki smo lepo apatično tiho in se nam mudi ven iz bajte do prvega hladnega pira. Pa še enega, pa še enega … potem pa že ratamo tudi sami malo hudi. Drugič jim bomo pa povedali svoje.

Pa saj so o plačah direktorji malo prej govorili. V tistih štrenah nerazumljivih številk, v tistem delu izvajanja, ko še ni bilo točke razno in možnosti godrnjanja. Takrat so nekaj pleteničili okoli primerljivih coleng in sistema stimulacije. Seveda enako dobro, kot polovica slovenskih delavcev, vedo, da smo se poglihali na uravnilovki v višini minimalca in da je edina stimulacija pogosto ta, da je treba nekemu delavcu administrativno dodati nekaj evrov, da doseže zakonsko določen znesek, tisti, ki malo napreduje ali preseže plan pa ima taisti minimalec že brez tistega dodatka. Ni treba poudarjati, da je njegova zmaga popolna. Vendar, gospodje so vseeno sposobni klobasati o primerljivih plačah in stimulaciji. V tistem delu, ko se jih ne moti in po logiki, da ima v gozdu volk mikrofon!

Enkrat, ampak res točno enkrat precej let nazaj, sem doživel, da je eden od pomembnih gospodov, takrat sicer še precej mlad, pozneje pa kar omembe vredna veličina, povedal okoli tega nekaj pozitivnega, nekaj kar me je nekoliko osupnilo, in kar se mi je za vedno zapisalo v spomin. In ne glede na to, da od besed ni bilo nič in da je tudi tistega gospoda potegnilo v tok in pozneje nikoli več ni spuščal takih čudnih misli na plano. Ko smo sprožili problematiko, je to komentiral nekako takole »Zavedamo se, da bo treba enkrat tudi to urediti!« Kot rečeno, nič se ni uredilo, še na slabše je šlo, ampak od njegove izjave je ostalo vsaj nedvoumno dejstvo, da stvari niso urejene.

Jasno pa mi je še nekaj. In sicer to, da med temi ljudmi, ki so sicer vse odnose vkalupili v neke sisteme, od največjih strokovnjakov požegnane programe in v detajle predpisane odnose, ni niti za majhen ocvirek človeške komunikacije. Nula! Nič! Po omenjenih predpisih se med sabo in tudi nas sicer ti ljudje nazivajo z blagozvenečim imenom »sodelavec« , hkrati pa pazijo na vsakem koraku, vsako sekundo, da ne bi kaj ušlo izpod nadzora, da česa ne bi bilo možno pokazati v enem od barvnih grafov. Sodelavec, pa naj se še tako prijetno sliši je v bistvu enota, ki v končni fazi pomeni takšno ali drugačno obremenitev ene enote izdelka, ki nekje na koncu pade iz njegovih rok.  In kot enota je jasno in nedvoumno definiran. Ni to subjekt z nekimi posebnostmi, z nižjo postavo, nagnjen bolj k natančnosti kot hitrosti, ki piše z levo roko in ne mara politike. Niti slučajno ni, za razliko od neke druge kolerično raztresene  enote, nagnjen k menjavanju okolja ali zameram do soenot …. Nič od vsega tega.

Ponekod po svetu se ljudje že po tradiciji delijo v sloje. V Indiji imajo tako imenovane kaste in od rojstva do smrti je jasno kaj ti pripada in kaj ne. Prehodov iz ene skupine v drugo ni. Tisti iz najvišje kaste s tapravo piko na čelu niti ne pomislijo, da bi govorili z bednikom, ki brodi po ulični kanalizaciji. Taka ureditev je po neki zgodovinski logiki delovala in zelo dolgo trajala. In tudi v moderni dobi, v obdobju industrializacije, tisti s škarjami in platnom marsikaj iz zgodovine z veseljem poskušajo ohranjati. Marsikaj od tega argumentirajo s kapitalizmom. Pri nas radi celo navržejo:«Saj ste sami hoteli tako!« In razslojenost obstaja in vedno bo obstajala. Celo se mi zdi, da ni to tako grozno. Vendar delitev na tiste, ki čistijo drek in veličine, ki se kopljejo v masti, vmes pa niti sledu od normalne komunikacije ne more delovati. Dolgoročno in napredno zagotovo ne. Lahko deluje v najbolj brutalnih oblikah kapitalizma in za kratek čas.

Kapitalizem naj bi predvsem delal denar. Dobiček. Za človeka s svojimi značajskimi, čustvenimi, intimnimi lastnostmi v sami teoriji ni prav veliko prostora. Kot sem že omenil, je usoda človeka, da postane enota. Pa vendar … če pogledamo na stvar, magari celo z naše, žabje perspektive, opazimo neko razliko med plenilsko, barbarsko džunglo in kapitalizmom, ki uporablja razum in gleda naprej. Tako kot sem si zapomnil tistega direktorja, ki je priznal, da bo treba enkrat stvari urediti, sem si zapomnil tudi bednika, nekdanjega sodelavca, ki je za malenkost višji položaj zlahka sprejel in uporabljal modrosti, kot je tista »zdaj ko je kriza bodo pripravljeni delat še za manj!« In so delali! Pa ne prav vsi. Nekateri so odšli drugam. Pa ne najslabši. Prišli so tujci. Prišli so sezonci. Prišli so zidarji in se šli orodjarje. Ostajali so stari in tisti z omejenimi sposobnostmi. Pa vsi s takšnimi omenjenimi  modrostmi so tudi ostali in niti slučajno ni nikomur kapnilo kaj je šlo nekje narobe.

Marinko je v kovačiji vedel predvsem to, da je treba stvari prav in zavzeto narediti, obdelati vsak kos  tako kot to zna. Ko je gledal in poslušal vso zmedo in meglo, ki so mu jo prodajali, si je pogosto priznal, da ne ve kaj točno bi bilo potrebno narediti, kaj bi bilo najbolj prav. Čisto ponižno je bil pripravljen priznati šefom, direktorjem ali komurkoli, da mu ne nese tako daleč.

»Ampak, jebemti sunce!« je rekel sam pri sebi in dvignil tisto železno reč proti svetlobi, kot bi strokovno ocenjeval vino novega letnika. »A ni bistvo vsega, da to naredimo! Tako kot se za gre!?«

A je vam vseen, al kuga!??