Članek
Mala božična
Objavljeno Dec 26, 2015

Starejša kot je bila, bolj se ji je vsako leto zdelo, da božični čas pride kar tako, iznenada. Ni bilo več tiste postopnosti, tako kot v mladih, še bolj v otroških letih, ko so se skrivnostno, skoraj čarobno bližali prazniki. No, nekaj je k temu prispevalo tudi to, da je bilo zunaj še konec decembra vse zeleno in da je termometer kazal čez dan deset stopinj ali več. Niti celi šopi reklam, prospektov in ostale navlake, ki je silila iz natlačenih nabiralnikov, ki je ljudi zasipala in nadlegovala na vsakem koraku, niti stotine uvoženih božičnih popevk ni moglo ustvariti vzdušja, kot ga je nosila v svojem spominu.

Pa takrat ni vedela kakšno bogastvo ima tista toplina, tista temačna tiha ulica in zasnežena pot do vhodnih vrat, komaj nekaj luči, ki so vse skupaj osvetljevale in tiha pesem iz bližnje cerkve, ki je skupaj z vsem življenjem utihnila in se umirila že veliko pred polnočjo. Nobenega hrumenja, nobenega trgovanja s čustvi ljudi, nikjer bobnenja iz zvočnikov in v rdeče oblečenih debeluhov. Samo mir. Tiste vrste mir, ki se naseli v dušo, v notranjost. Takrat ko se človek ustavi, obsedi in občuti vsak trenutek.

 Vseeno pa ji je bil božič, pa čeprav tako zelo drugačen kot tisti iz njenih nostalgičnih misli, pri srcu. Bolj prav bi bilo verjetno, če bi rekli, da je imela do tega dneva spoštovanje. Prav mogoče, da je vsaj v prazničnih dneh razmišljala o prazniku tudi s kančkom pobožnosti, prav zelo pa ne. Bila je tiste vrste vernik, ki je prepričan, da je pošteno življenje in to, da nikomur ne želi slabega čisto dovolj. Če je kje vsemogočni, bo to že upošteval. Nekaj od njenega odnosa  pa je bila tudi čisto običajna navada. Pri njenih letih pa ljudje svojih navad ne spreminjajo več.

Pospravila je, enako kot lani in vsa leta prej, tisti kot  in z mizice umaknila vazo in star radio, ki ga tako ali tako ni prav pogosto vklapljala. Pospravila je prtiček in stekleno kroglo, ki ji jo je pred leti kupil mož na izletu v Benetkah. Iz spalnice je prinesla desko, jo postavila na mizico in nanjo razporedila tisto malo mahu, ki ga je že pred štirinajstimi dnevi napraskala na skali v parku. Nanj je postavila lesen hlevček in nekaj figuric, v kot pa majhno umetno smrekico. Zbledele in tu pa tam okrušene okraske je razporedila po vejah in na koncu prižgala nekaj lučk. Vse tako kot vedno. Tako kot je želela in nič drugače.

V pečici je že dišal kos mesa in na  plošči je počasi brbotala juhica. Vsake toliko je stopila in pomešala jed. Drobno se je nasmehnila, ko je pomislila na njegovo sitnost. Vedno je bilo malo narobe. Nekaj premalo, nekaj preveč. Preslano, prevroče, premehko, pretrdo, premastno. Pa je že davno dojela, da je Francelj le po navadi malo siten in da mu vse paše kar postavi na mizo. Pa pobu ravno tako.

Le še darila je morala postaviti pod jaslice. Za njega je bilo darilo vedno enako. Cela šteka cigaret in nekaj parov nogavic. In nikoli ni pozabil med smehom pripomniti . »A da me bo prej pobralo?!« Pa saj ni bilo tako važno. Tobak bi kupil tako ali tako, brez kalcet pa tudi ni mogel. Objel je takrat ženo potem pa zasedel svoj prostor za mizo. Božična večerja pa čeprav preslana ali kako drugače ne čisto popolna, mu je dišala iz kuhinje.

Fantu je pripravila večji paket. Prav tako po večini praktične reči. Kaj od obleke, zobno krtačko, pozneje že kremo za britje in takšne zadeve. Ohranila pa je še zanimivo navado. Vedno je zraven dodala avtomobilček. Dirkalni avtek, ki se ga je že čisto majhen tako veselil. Pozneje ko je postal že velik fant, so se zaradi obvezne igračke zabavali in vedno znova nasmejali. Tudi pozneje, ko je že sam vozil avto, posebno takrat, ko je imel tudi sam hiter in enako živo rdeč avtomobil. Ja, vseskozi je ljubil hitrost. Za volanom, poleti tudi z motorjem, je užival v brzenju skozi ovinke. Blizu pa tudi bolj daleč po svetu.

Postavila je večerjo na mizo. Ni pripravila veliko tistega. Človek v njenih letih nima več pravega teka, nima več pravega žara, pravega veselja. Večina vsega je ostala in postala navada. In njen boj, njen upor. Vstala je in stopila do okna. Komaj zaznavno je razmaknila zavese in z enim očesom pogledala dogajanje na ulici. Dogajanje, ki to sploh ni bilo, je bilo pisano in načičkano, glasno in nepotrebno. Ljudje, ki so gomazeli sem in tja, niso dajali vtisa, da sploh opažajo ves okit in hrup. Zrli so predse in turobnih pogledov hiteli svojim pomembnim opravkom naproti.

»Ja, spat bom odšla!« je polglasno sama pri sebi rekla. Božič je. Sploh ne šteje več koliko jih je bilo od takrat, ko je odkašljal na oni svet. Ko ni priznala, da ji ne gre, da ne zna, da ne zmore v tem tako na glavo obrnjenem svetu. Svetu, ki se je podrl in razletel, kot se je tisto motorno kolo v zadnjem delu tovornjaka. V spomin in opomin je bilo zapisano na majhni marmornati plošči vdelani v skalo v tistem ovinku.

Odstopicala je proti sobi. Drobni koraki in drobna, kot solza, ki ji ni dovolila iz drobnega, zdavnaj posušenega očesa, nekam odgnana misel.

»Sama na širnem svetu. Vsem božičem navkljub.«