Nekoč, davno tega, sem tukaj objavil zapis z naslovom »zapečkar«. Tam sem se nekako opisal, kot človeka, ki ima rad svoj dom in ne čuti potrebe tavati vsepovprek po svetu in okolici. Napačno sem bil od marsikoga razumljen, kot tip, ki je dobesedno rad doma, tako med štirimi stenami. To nikakor ni res. Prav zares zdržim v stanovanju zelo malo časa. Malo več kot bi zdržal pod vodo.

Mi pa zadnje čase pada na pamet neka druga vrsta zapečkarstva. Takšna, ki je meni osebno dosti bliže od tistega svetovljanstva za vsako ceno, od globalnega razmišljanja, od želje po multikulturnem okolju, od sprejemanja vsega tujega in drugačnega, ker naj bi bila to pač edina in sploh zelo dobra možnost.

Pa me ne smete razumeti, kot da dajem v nič svetovljanstvo, kozmopolitizem. Nikakor ne. To so zadeve, ki so v domeni največjih intelektov in človeške odprtosti. Pri globalizmu,ki ga omenjam gre za grabežljivo osvajanje, za uzurpiranje planeta, za nadzor nad navadnimi ljudmi in koncentriranje moči. Lahko bi pa tudi kar ponovil  svojo definicijo izpred let, ko je bila beseda »globalno« svetla in neoporečna in samo čudaki so si drznili kaj slabega povedati o tem. Definiral sem jo po kmečko. »Več d'narja v manj žepov!« Eko!

Vsake vrste lokal patriotizem je že po samem svojem pomenu nekaj negativnega. Gre za ozkosrčnost, za zaprtost, za nesprejemanje. Če se neprevidno označiš kot nekaj tako ubogega, moraš tudi vedno znova zagotavljati, da to ne pomeni, da si nacionalist, fašist ali kaj takšnega, nikakršnega.

Vendar pa se mi je velikokrat v teh časih zazdelo, da bi bilo dobro, če bi se lahko potegnil malo nazaj, v svoj dom. Da bi bilo pošteno, da bi me razbremenili krivd, pritiskov, dolgov, ki jih imam do celega sveta zato, ker sem pač njegov del. Ne po svoji izbiri ali celo proti njej! Kolikokrat so mi že očitali, da sem nekonkurenčen, da je moje delo predrago. Delavec v globalnem trgu je cenejši in konkurenčnejši. Ne glede na to, da to pomeni otroško, suženjsko delo, delo v smrtno nevarnih pogojih, delo z neznansko strupenimi snovmi. Za ljudi in okolje. Za to konkurenčnost ljudje trpijo in umirajo. Razumem nekaj od te logike. Ko kupim majico s kratkimi za štiri evre, sem del tega dogajanja. Dramatično povedano je nekaj tiste krvi tudi na mojih rokah.

Ko se nekje na svetu vname morija, vojna in groza, takrat od bolj ali manj mladih aktivistov ali teoretikov polnih idealizma, po navadi idealizma, ki deluje samo na domačem kavču, na suhem in toplem, v objemu varnega doma,  zelo hitro izvem, kako sem vse skupaj zanetil tudi sam. S tem ko sem podpiral neko politično opcijo, dopustil da smo del vojaške alianse, ki razsaja v nekih meni neznanih krajih. Tam pobija ljudi in podira hiše. In bog ve s čim še.

Ko se država upogne pod bremeni dolgov, bremeni starih grehov, malverzacij in gospodarskega kriminala, takrat jadrno gospodje izračunajo kolikšen del tega dolga je mojega. Z vsem lahko opravijo, z odgovornostjo, ki je ni pa bi morala biti, z nesposobnostjo, s pravili in zakoni. O etiki in morali niti ne bi izgubljali časa. Vse to se da povoziti, spregledati, ignorirati. Dolg pa ostane. Sreča, da so tukaj moja ramena. Bomo to pač zvalili nanje, pa bo.

Zadnje čase smo priča dogajanju, ki ga pogosto ne moremo imenovati drugače kot kaos. Neobvladljivo preseljevanje armade ljudi z vojnih področij, terorizem, vojne razmere v evropskih državah, grožnje, strah, razkol med ljudmi, ki se postavljajo eni na stran skrajno levičarskih pridigarjev, drugi pritegnejo fašističnim geslom in zahtevajo popolnoma nasprotne stvari. Povsod po medijih, predvsem spletnih, dobesedno mrgoli mnenj bolj ali manj pametnih teoretikov, polno je temno črnih napovedi, ki niti malo več ne dvomijo v konec sveta. In, ja, uganili ste. Spet sem to ravno jaz zakuhal!

Mislim, da sem bil vedno sposoben empatije. Vedno si znam zelo plastično predstavljati grozote in trpljenje ljudi se me zelo dotakne. Poskušam se tudi čim bolje naučiti stvari premisliti, počasi in ne na prvo žogo, dopustiti argumentom, da se oblikujejo. Tako se trudim, da ne nasedam propagandi, ki me zasipa z vseh strani. Vedno sem mnenja, da nobena slika na tem svetu ni črno bela. Vedno ima cel spekter barv. Vedno prej, kot nekaj ali nekoga napadem z vsemi rori, razmišljam kakšne so sploh druge, boljše možnosti. Ja, res poskušam misliti na tak način.

In ko poslušam o razlogih, o moji krivdi, o ideologijah, ki so že skozi stoletja ustvarjale platformo za tako krut in neurejen svet, predvsem pa to, kako sem sam s svojo, sicer neprostovoljno, pripadnostjo nekemu svetu, vse skupaj zakrivil, takrat se želim s tega velemesta pobegniti spet na vas. V grmovje, v zapeček, stisniti glavo med ramena in plitvo dihati. Tam bi mi bilo končno čisto vseeno kako zveni  zapečkarstvo, zavračanje globalnega, nezanimanje za multikulturnost, nekomu tako zelo pametnejšemu od mene. Prav vseeno bi mi bilo, če bi me imeli za zabačenega butlja, ki ne vidi čez prvi hrib. Še vedno pa bi tudi vedel, da nisem želel nikoli nikomur ne od blizu in ne od daleč, slabega. Nikoli nisem želel, da bi ljudje kje trpeli, da bi jih preganjali z domov, jih trpinčili zaradi nacionalnosti, rase, vere, spola ali česa petega. Še naprej bi želel, zdaj slabo, zdaj slabše, živeti od svojega dela … in imeti čisto vest!!

V teh dneh je bilo na socialnih omrežjih zelo in, če si svoj profil prekril z barvami francoske zastave. Jaz sem poiskal idrijski grb in ga želel ob pripadajočem komentarju seveda, ponucati v ta namen. Pa veste kaj se je zgodilo? Sploh nisem znal tega narediti. Sprva me je malo jezilo in malo sram me je bilo. Potem pa mi je kapnilo, da je mogoče to dober začetek.