Baje se svet podira zato, ker smo z dogajanjem vsi seznanjeni. Pa ne glede na to, da nobemna informacija v resnici ni tisto, kar izgleda, tako na prvo oko. Ampak vseeno. Vse gre počasi, ali pa včasih tudi zelo na hitro, v maloro, zaradi te neznanske in vsesplošne povazanosti, obveščenosti in podobnega sranja. Pa naj to zgleda še tako neverjetno, se nam logika začne zelo hitro oblikovati. Od preprostih ugotovitev, da bi arabska ali afriška plemena lahko še naprej mirno živela v svojem okolju, s kamni bi v možnarjih trli oreščke, tu pa tam odrli kakšno antilopo in vse bi teklo naprej. Nomadi bi premagovali tisoče milj od ene do druge oaze in trgovali z živobarvnim blagom in začimbami,  včasih menjali par ovc za novo ženo ali opravili kakšno drugo kupčijo. Nekje drugje bi Inuit zamenjal  tjulnovo kožo za kantico petroleja in bi bil zadovoljen z opravljenim poslom. In če nehamo biti pokroviteljski in pretirano pametni, zlahka ugotovimo, da bi tudi mi lahko še vedno delali v socialističnih industrijskih gigantih, zganjali iluzorno samoupravljanje, se zgražali nad butastimi sosedi, ki imajo cel kup brezposelnih, kjer delavci redno štrajkajo in kjer se jim še sanja ne o rednih sestankih delavskih skupin, kjer delavci potrjujejo sklepe vodstva. In še vedno bi nam bilo jasno, da imajo takšno neznosno stanje zgolj zato, ker niso tako pridni kot mi in zato, ker so požrešni in hočejo imeti  cel kup mark vsakega petnajstega, mi pa le tristo, ker v delu vidimo še marsikaj drugega, ne samo stremenje za materialnimi koristmi.

Ja, vse to bi se lahko dogajalo, če ne bi imeli povezave do vsega, do vsakega kraja, do malodane vsakega človeka. In to je res eno večjih presenečenj za navadnega človeka, kot sem domnevam tudi sam. Internet, socialna omrežja, ves ta napredek je ob nastanku dajal tako neoporečen vtis, da je lahko samo dober. Zdaj jih pa ne bodo mogli več tako biksati. Vse bomo izvedeli. Vse njihove namene, vse načrte bomo prebrali. Razširjali bomo informacije in preprečevali , da bi do ljudi prišle napačne.

Potem pa to. Ljudje smo se izkazali za popolnoma, totalno nesposobne obvladovati vse te novosti. Podobno kot avtomobil z ogromno močjo in veliko končno hitrostjo. Avto sicer švigne kot puščica. Sto na uro drvi že po parih sekundah. Vendar takrat zakonih fizike začenja izgubljati oprijem. Pri dvesto na uro gre takšen projektil v bistvu bolj po zraku, kot po tleh. Majhna nepravilnost na vozni površini, majhna napaka voznika ali pa karkoli nepredvidenega, odstreli avtomobil iz predvidene smeri. Kruto in neusmiljeno se pokaže, da je drvenje s takšno hitrostjo popolnoma nenaravno gibanje človeka, ki je po večini značilnosti še vedno in samo žival na dveh nogah!

In če se vrnemo še enkrat daleč nazaj. V bistvu sploh ni važno koliko daleč. Lahko na primer celo v srednji vek. V zabačeno, od sveta odrezano slovensko vas. V vasi je bil samo en pismen človek. Ljudje so ga poslušali sklonjenih glav, s strahospoštovanjem, občudovanjem in neomajno vero. Še posebno takrat, ko je govoril latinsko. In njihovo mnenje o čemerkoli, kar se godi na svetu, ki se jim še sanjalo ni, kako je velik, je bilo takšno, kot jim ga je pač podal ta učeni mož. Pika. Bogvaruj, da bi kdo pomislil na kaj drugega.

Veliko kasneje smo se znašli v situaciji, ko smo sicer znali pisati. Informacij je bilo okoli nas veliko in niso bile dosegljive samo v latinskem ali kakšnem drugem tujem jeziku. Kaj lahko bi človek pomislil, da bi v tej situaciji človeški um moral zacveteti, dobiti krila. Svet bi moral postati svetlejši, brez ovir in plašnic na očeh. Vendar pa so ljudje dobili drugačne okove. Obrzdali so jih z drugačnimi prijemi. Imenujmo tisto zadevo doktrina. Doktrina je stvar, ki jo določena ideologija, določen sistem goji in neguje, da ljudem ni treba razmišljati o vseh sort rečeh, ampak jim to olajšajo tako, da njihov spekter zmanjšajo za večino barv.

Še kasneje je tudi to orodje zamegljevanja človeškega razuma nekako odpadlo. Prišlo je obdobje, ki tega niti ni potrebovalo. Ljudi je bilo takrat zelo lahko prepričati v karkoli s preprosto trditvijo, da je lahko samo boljše, kot je bilo do takrat. Vznesena naivnost se je kot gripa razširila med prebivalstvom. In za takšno (ne)razmišljanje je bilo tudi kar nekaj priročnih argumentov. Res je šlo namreč dokaj dobro. Skoraj stoodstotna zaposlenost, opazna, čeprav ne velika, rast plač, razcvet mest, gradnje cest in očiten  vsesplošen pozitivni trend je za nek, zelo omejen čas  opravil z razmišljanjem in tako med drugim omogočil, da si je zalega spretno in zelo učinkovito postlala gnezdeca za poznejše ukrepanje. Ne vem, če so strici takrat zanesljivo načrtovali, kako bodo rihtali razmišljanje ljudi v naslednjih letih, ampak zagotovo so bili prepričani, da bo šlo.

Ker trendi pozneje niso bili niti slučajno več pozitivni, tudi razmišljanje ljudi ni bilo več podobno naivni, zadovoljni vznesenosti. Zalega je verjetno imela kakšen plan B, ampak se je vse odvilo tako presenetljivo mirno, da jim ga ni bilo treba uporabiti. Za umirjanje informacij  in resnice željnega življa, so na dan potegnili stare stvari, doktrine in občasno celo latinske pridige. Kot rečeno, presenetljivo, na momente celo fascinantno učinkovito.

In tako traja vse skupaj neprekinjeno še naprej. Informacij vse več, njihova dostopnost vse lažja, razmišljanja pa kot, da bi bilo vse manj.

No, začel sem s tem, da naj bi bila poplava informacij celo glavna odgovorna za krize, vojne in tragično dogajanje po svetu. Članek, ki sem ga bral je namigoval v bistvu na nepremagljivo željo po boljšem življenju, po Eldoradu, ki ga preko svojih telefonov na selfie stickih, s pomočjo omrežij razvajena evropska mladina vsako sekundo razširja po širnem svetu. Ne vem , če je to glavni razlog, vsekakor pa lahko kjerkoli po svet najdete neznansko veliko število ljudi, ki vam bodo brez trohice dvoma trdili, da je bilo veliko bolje v nekem drugem času. Pa čeprav takrat niso ničesar vedeli.

Vsekakor smo zdaj pristali v času, ko se nad pomanjkanjem informacij ne moremo pritoževati. Odpadle so dileme, odpadla je neumnost. Vsako sekundo lahko vse razjasnimo. Kdo je igral v finalu 92, kdo je bil drugi na evroviziji v Zagrebu ali katerega leta se je rodil Janez Janša. Podatki so povsod okoli nas. Švigajo nam mimo glav, preko in skozi nas.

In zalega spet nima skrbi s tem, da bi ljudje preveč razmišljali. Res nenavadno. Jaz sem poskušal neki dan s svojim mnenjem. Napadali so me z vseh strani. Pred nos so mi nosili svoje pametne mobilne naprave in jezno kazali s prstom na slike in dramatične zaipise. »No, poglej! A vidiš kaj je resnica! A ti še ni jasno!?«

Moral sem utihniti. Pa čeprav so bili po večini takšni, ki so zadnjo stvar prebrali za obvezno branje v četrtem razredu. Pestrno ali Solzice! Ampak to so ljudje, ki vedo, imajo informacije in argumente.

Imajo mnenje! Neovrgljivo fejsbuk mnenje!