Pišem! Besede kar letijo. Vsaka naslednja komaj čaka, da jo spustim izpod prstov. Kot bi nekaj vrelo od silnih navdihov in želje povedati. Vedno vem kaj in nekateri pravijo celo, da vem kako. Da je tekoča ta moja pripoved. Berljiva! Da vleče! Tega ne vem. Čutim le to migetanje, veselje, užitek.        In … pišem.

Drugo poglavje!

Ogromno bukev še malo zažagam v sredino drobovja. Oglušujoče, s treskom se zruši  v grapo. Bobneče zdrsne še nekaj metrov preko skal in se ustavi malo niže. Tam že čaka s svojimi razkrečenimi udi na mojo ostrino, na moj še ne čisto iztrošeni adrenalin, na moje napete mišice. Polnasmeh! Na videz skoraj vzvišeno pogledam svojo žrtev. Močan in zdrav.

Nov odstavek!

O delavcu, kmetu. O ljudeh, ki jih poznam. O zmedi  vseh teh odnosov. Kot film se mi vrti v možganih. Hitro , intenzivno, kot ponoreli kalejdoskop.  Težko jih krotim. Težko jih postavljam v vrste in jih v pravem zaporedju spuščam na plano. Junake le stežka obvladujem. Počasi jim dopuščam da se razživijo. Naj povedo svojo zgodbo. Pišem!

Pika in klik!

Žagovina se v curku vsipa izpod brezhibno nabrušene verige. Vsako minuto se od ogromnega debla odvali nov čok in se odkotali do deponije. S cepinom jih poravnam. V čok zabijem zagozdo in pokaže se po svežem dišeča bela sredica. Svoj izdelek zmečem na kup. Takrat se prvič ustavim. Posedim nad potjo in opazujem svoj rezultat.

Spet zamaknem vrstico.

Krivica je vedno pravi motiv. Ljubezen prav tako. Dobrota in zlo! Z roko v roki. Ljudje žrtve. Samega sebe, sočloveka, sistema. Žrtve interesov. Ljudje zanimivi, ljudje nizkotni in takšni, ki so zgodbe sami po sebi. Hodijo po mojih navdihih in jaz z njimi gradim novo stran.

Pišem in delam. Nov dan. Zadovoljen sem z njim. Zadovoljen z zrakom, ki ga diham in večerom, ki prihaja. Utrujenost, tista v mišicah in blagodejna zaspanost, ki se je prikradla v možgane. Kot bi sanjal se mi zdi. 

Spet novo poglavje.

 Že petič ali šestič. Ne morem pomagati. Tolikokrat sem pritisnil že na tisti gumb. Vedno preklopim tisti zoprni zvok budilke za deset minut. Dremež. Poln volje, energije, poln inspiracije in želje. Poln vsega … a kaj, ko je ura enajst, vse to pa še vedno pod kovtrom. Brez moči, da bi sanje spravilo v življenje.