Članek
Strah pred dobrim in zlom
Objavljeno Sep 23, 2015

Ko razmišljam o kakšni stvari, ki bi rad z njo razčistil, tako na običajen način. Se pravi, da bi se vsedel pred svoj računalnik in napisal dolg, ciničen tekst, me zadnje čase vse prepogosto preveva čuden občutek. Zdi se mi, kot da s svojimi mislimi ne pridem več do nobenega zaključka. Kot da je bilo še nedavno to popolnoma drugače. Spotaknil sem se ob določen problem, ga jezno pobral, malo valjal po roki in ga v pol ure obdelal kot kovač  razbeljeno klamfo- Pa zdaj? Zdi se mi, če so bili tisti tako imenovani problemi nekakšni majhni kurji drekci, da zdaj, pa naj se lotim česarkoli, izgleda, kot da sem, kolikor sem dolg in širok, telebnil v globoko greznico. Pa to rešuj, če moreš.

V teh dneh pogosto slišim, da je merilo za to kakšni ljudje smo, to koliko nas je strah! Še Šalehar pri toplovodu je debatiral o tem. Lestvica se potem izdela nekako takole, da je najbolj slab, butast in zahojen tisti, ki se česarkoli boji, najboljši pa je tisti, ki ga ni ničesar strah. Pa nimam namena spet razglabljati o beguncih. Ali pa samo o njih ne. Kako tudi bi, saj ne razumem prav veliko stvari okoli dogajanja. V enem nedavnih zapisov sem zagotovo poudaril samo, da se mora človeku nekdo v pravi stiski smiliti, zaradi človečnosti same. Pa sem se moral zagovarjati še cel teden. Stalno so mi nosili na ogled neko (kontra)propagando. Na svojih telefonih so mi kazali takšne in drugačne posnetke in me razsvetljevali, češ »a zdaj vidiš kaj je res?«  Vidite, pa točno res ne vem! Me pa zelo bega, da me ima nekdo za bedaka zaradi tega in da to podkrepi s tako neomajno trdnimi dejstvi, kot da mu jih je pred pol ure povedal goreči grm!

Jaz se v resnici kar nekako bojim nekaterih stvari. Bojim se na primer tega, da nam nihče niti z besedo ne pojasni zakaj do invazije prihaja tako naenkrat, tako masovno, čeprav traja njihova kriza že zelo dolgo časa, in kako da pripotujejo v Nemčijo v komaj nekaj dneh. Ni še tako dolgo kar so k nam prihajali bosanski begunci. Spomnim se posnetkov, ko so begali po grmovju. Ženske starci, izmučeni ljudje, ki so dobesedno nosili drug drugega so nazadnje prikrevsali popolnoma gotovi k nam! Nihče mi ne zna zadovoljivo odgovoriti na, zame najpomembnejše vprašanje, zakaj jih Angela tako širokogrudno vabi k sebi. In nihče ne pove, kako pridejo do številke 631, kolikor tujcev naj bi sprejeli pri nas. Jaz bi lahko do tako eksaktne,  neokrogle cifre prišel samo, če bi natančno vedel, koliko bo skupno število vseh, ki jih bomo spustili preko meja … in tako dalje.

Vendar pa moj strah nima vzrokov samo v temnih decih, ki se nam približujejo. V bistvu sem nameraval spregovoriti o nečem drugem. Prava bojazen je v tem, da nimam prav veliko upanja, da bodo oblastniki, mislim tako evropske, kot bog se usmili, tiste bolj naše, vzpostavili nek red. Če bi izdelali pravila, se držali zakonov, izvajali ukrepe, potem bi se moral s tistimi modreci, ki ne vidijo niti najmanjšega, še tako otročjega vzroka za strah, mogoče kar nekako strinjati.  Pa nimam posebnega upanja. Nekaj časa sem mislil, da kaos na nekaterih področjih vlada zaradi njihove nesposobnosti in lenobe. Malo morgen. Ta kaos je izdelan. Včasih se mi zdi da zelo načrtno in celo mojstrsko.

Pa ne mislite, da bom zdaj bluzil o napadu ISiSa na nas. Nimam namena. Bil pa sem za konec tedna v Brdih. Prvič sem bil na pravi trgatvi. Kot trgač. Krasen dan. Dobra družba, muzika in super domača hrana.  Ko sva se s tistim vinarjem peljala mimo lepega, zelo velikega vinograda, mi je pokazal na veliko skupino ljudi, ki so pulili travo med trtami. Večina je bila že opravljena in grič očiščen, da ne moreš verjet. »Romuni«je rekel. Za evro in pol na uro! O krucefiks. Pred očmi mi je zalavfalo še nekaj stvari. Od agencijskih delavcev, ki jih je v mojem okolju cela armada, do minimalne plače, ukinjanja bolniške, malice, kilometrine in bogve česa še … in spomnim se let po osamosvojitvi. Ja saj se nismo imeli česa bati. Odločali smo se o samih jasnih stvareh. Ko zdaj kakšen pametnjakovič omeni, da smo si to sami izbrali, me še vedno pogreje. Prepričan sem namreč, da smo izbirali kapitalizem, ki je sicer nekoliko zoprna ureditev, vendar pa ne enaka, kot roparska džungla, polna krvoločnih mrhovinarjev. Pred sabo smo videli priložnosti in kot mladi, krepki in spretni delavci se je nismo imeli zakaj bati. Tržno gospodarstvo, ekonomske zakonitosti? Pha, kaj je to v primerjavi z utrujeno , okostenelo Jugo? Nisem vedel, da je mogoče tržne zakonitosti brez zadržkov tako zelo povoziti, da potem, ko zmanjka kuharjev, ki ne želijo več delati v nedeljo ponoči za minimalca, ne dvignemo njihovih plač, ampak razpišemo štipendijo za nesrečen deficitarni poklic. Ko želi kdo delavcu(še) nekaj vzeti, veste kaj naredi? Vam povem. Najprej zažene celo kampanjo, da bodo vzeli bolniško. Slednje seveda, kakopak, ne bodo vzeli. Se bodo pa »trdo« pogajali. In iz teh pogajanj bodo izšli sami zmagovalci. Vinerji sto na uro! Odščipnili bodo sicer dva dneva dopusta in en praznik, ampak, kot bo v mikrofon  zadihano hropel sindikalist »ohranili smo bolniško, ohranili smo bolniško!!!!«

Joj, mater, kako sem zašel. Bogve kaj in kako sem želel orisati moj strah. Upam, da se iz vsega izlušči vzorec. Lahko pa povzamem stvar tako:

Za čuda se črnih mož samih po sebi niti ne bojim toliko, kot se vse bolj bojim dobrih ljudi,ki bedijo nad mojim bivanjem. Tistih, ki mi dajejo delo, sindikalistom, ki se borijo za moje pravice, politikom, ki z zakoni preprečujejo nered in krivice …

Za svoj način življenja. Za svoj kraj, svoje ognjišče se niti ne smem bati. To me dela pa res totalnega zarukanca. Bojim se te zmede, kaosa, sramotnega nereda, ki mi zanj pravijo, da ni v njem nič slabega. Multi-ne-kulture, še večjega manipuliranja z delavci in revščine točno na račun nesramno bogatih veličin, ki bi morali ta kaos preprečevati pa ga v svoj prid še spodbujajo.

In bojim se, to pa priznam, da tisti, ki bodo enkrat imeli tega zadosti in bodo prijeli stvari v svoje roke in naredili red, ne bodo iz mojih vrst!