Dolgo sta si ogledovala svet pod seboj. Brez besed, brez kakršnegakoli izraza na obrazu, ki bi dajal vedeti ali sta zadovoljna s tem kar vidita. Ali nista morda samo še enkrat več razočarana in malodušna. Nič! Samo nemo sta zrla tja dol. Očitno je bilo, da njima čas ne pomeni veliko. Potrpežljivost je bila njuna, samo navidezna lastnost. Lastnost, ki jo poznajo druga, drugačna bitja. Zanju je bilo to samo normalno, vsakdanje obnašanje. Hitenje, evforija in vsa podobna dramatična stanja niti niso bila vredna njunega nasmeha.

Pa se je sivi gospod po dolgem času brez sleherne besede kljub vsemu rahlo nasmehnil. Preko njegovega modrega obličja se je zarisala sled zadovoljstva.

»Bo, bo!« je rekel potem, ko je nekaj minut tako, mirno zadovoljno obstal. Kratko in jedrnato. Ob tem je prikimal in zopet obstal v svojem mirnem stanju. Njegov tovariš ni odvrnil ničesar. Morda je nalahno, zadovoljno prikimal. Le v kotičkih ust se je prikrito, na videz skoraj zlobno zarežal, se zopet zleknil v svoj položaj in si ogledoval podobe, ki so se razprostirale pod njima.

»Seveda bo!« je pritrdil sivemu gospodu. »V resnici bova kmalu lahko ugotovila, da se ni le vse skupaj zelo dobro uredilo, ampak da celo ni več sledu o neljubem dogodku. Niti v spominu sveta ga ne bo več. Nikjer ne bo več zasvinjanih zapisov in smrdečih obeležij njegovega obstoja. Večna in vsemogočna narava bo prekrila vse in za vedno. In midva bova vedela, da je bila vse skupaj samo velika, nepremišljena napaka.«

Sivi je s svojim modrim sprijaznjenim izrazom brez besed pritrdil kolegu. Preletel je zeleno pokrajino, modre vode, ki so ločevale dele kopnega in rumene peščene planjave, ki so se zlatile vmes. Vse je pritrjevalo ugotovitvam kolega, ki je sicer malokdaj govoril tako lepe in prijazne stvari.

Res ni bilo več prav veliko sledi bednega, zgrešenega projekta. Zelenje je prekrivalo pokrajino v neznansko velikih zaplatah. Nič nenaravnega, nič narejenega ni motilo brezhibne urejenosti. No, morda … sivi je komaj zaznavno namrščil obrv. Ugledal je jato ptic, ki je krožila nad veliko ravnico. Ja, tam narava še ni uspela čisto do konca prekriti vse tiste nesnage. Pa ni več ostalo veliko. Še nedavno nepregledno smetišče je bilo samo še majhna pika, ki jo je v svoje zeleno naročje objemala narava.

S pogledom je ošinil kup kamenja, betonski ostanki kockastih stavb so ležali,kot bi tam svoje igrače razmetal poreden otrok. Debele korenine, srobot in bršljan so jih ovijali in dušili svoj plen. Rja je že davno požrla pločevinaste napise in barvni lišp je bil prekrit s košato zeleno dlanjo.

Najbolj ga je motil hrib na sredini. Imel je razkopan vrh in iz njega je še vedno rahlo kadilo in smrdljive pare so grele vse gostejše veje okoliških dreves. Ostanki neke energije, ki je želela biti močnejša od narave, je še vedno kuhala nekje v globini svoje zadnje atome moči.

»Ja, kmalu ne bo več sledi!« je sivi pritrdil kolegu. Kmalu narava ne bo več vedela, da je bil kdaj tukaj. Le midva bova še imela svojo napako v spominu. Bolje rečeno, jaz bom še vedel, da je tako.Ti si itak največkrat užival, ko je vse skupaj začelo iti navzdol. Ko ga je obsedlo vse tisto. Taka neverjetna nepremagljiva želja po tem, da bi imel! Takšna sla po tem, da bi bil nad drugimi. Tako hud nagon po moči in prevladi!!

»Kar mirno« je cinično odvrnil gospodov kolega. Dobro veš, da sva oba kriva za spodrsljaj. Prvi in edini! In sploh edina stvar, ki je dala pod vprašaj najino nezmotljivost. Sreča, da sva stvari postavila tako hitro na svoje mesto.« Ob teh besedah je spet pokazal nad prelepo podobo pod seboj. Tam je v mirnem jasnem večeru narava legala k počitku, drevesa so se lahno upogibala pod večernim vetrcem, na že rahlo potemnelem modrem nebu so elegantno krožile velike ptice in valovi so plivkali ob peščeno obalo.

»Dobro sva rešila. Oba. Kot sva oba zamočila. Sam veš, da sta ravnovesje in red, ki ju zdaj spet opazujeva najin uspeh in najina skrb. Bova pač vedela za naprej. Saj je bil le trenutek slabosti. Kot je bil tudi za rešitev potreben le trenutek. Niti sto let ni še od takrat, kar sva izgnala to kreaturo iz raja.

Sivi gospod je prikimal, dvignil svojo mogočo roko in stopil med oblake, ki so se zanj razprli.

Njegov rogati prijatelj pa je samo pomigal z repom in se odpravil nekam navzdol.