Članek
Uspeh
Objavljeno Mar 13, 2015

 

Napisano (in objavljeno) za Idrijske novice.

O osmem marcu sem pa res redko kaj modroval. Večkrat sem popolnoma pozabil na ta datum. Kot bi se mi ne zdel ravno nek pomemben praznik. Nekajkrat sem sicer omenil in opisal dan žena skozi nostalgične opise nekih drugih, skorajda davnih časov. Takrat je bil ta dan po svoje zelo zanimiv. Skoraj bi lahko rekli, da je imel malo komičen pridih. Sam praznik je bil sicer zelo simptomatičen za tiste real socialistične razmere. V bistvu se ga je na ta račun precej pilo, pogosto so tudi zagodli godci in plesalci zasukali pete. Pa za to takrat ni bilo treba posebno veliko. Vsak razlog je bil dober za takšno početje. Morda je edino kakšen zablodeli praznovalec, ki je pozno zvečer s polomljenim šopkom prikolovratil k svoji slavljenki, dal dnevu posebno noto in ga naredil drugačnega od ostalih pomembnih datumov.

Do žensk imam seveda neizmerno veliko spoštovanje. Krasijo ta svet in moje življenje. Kljub temu pa se mi niti slučajno ne zdi posebno logično, da kdo potrebuje poseben dan, da praznuje dejstvo, da je ženskega spola. Če si privoščim biti še malo bolj neprevidno pogumen, bi lahko celo rekel, da se »biti ženska« samo po sebi še ne zdi nek velik dosežek. Poudarjam, samo po sebi!

(Anti)feminizem mi v našem okolju deluje, milo rečeno, nenaraven način razmišljanja. Seveda ne trdim, da ni marsikje po svetu zelo drugače. Pa čeprav tudi za marsikatero kulturo ocenjujemo preveč s svojimi očmi. Vzvišeno, arogantno, napihnjeni od naše svetle civilizacije si dovolimo soditi marsikaj, kar bi bilo čisto zdravo pustiti na miru in prepustiti svojemu toku razvoja in sprememb. Seveda se vse to moje razmišljanje konča, ko je v sistem vključeno, dovoljeno in celo zapovedano nasilje in teror.

Pri nas je, vsaj zakonsko, prepovedano zganjati nasilje nad soljudmi. Se pa moramo vsaj malo ukvarjati z zagotavljanjem enakih možnosti. Eden od takšnih načinov je predpisovanje raznih kvot. Gre za to, da nekdo predpiše koliko žensk mora na primer sedeti v kakšnem nadzornem odboru. Zgolj primer. Tak način mi je zelo sumljiv, vsaj v  nekaterih primerih. Nekonstruktiven in nesmiseln.  Se pa malo dotika dejstva, ki ga velikokrat zasledim v zvezi z (ne)emancipiranostjo žensk. Gre seveda za to, da so ženske slabše plačane kot moški. Temu ne morem kategorično ugovarjati, saj seveda ne vem kakšne so v resnici možnosti, da pridejo na menedžerske ali politične položaje. Ne predstavljam si pa, da bi v proizvodnji, to bistveno bolje poznam od omenjenega, različno obračunavali žensko in moško delo. Mislim, da bi za isto delo dobila različno plačilo, se pravi imela različne normative in osebne ocene. Je pa seveda mogoče, da obstaja veliko delovnih mest, ki so bolj moška in zaradi težjega dela bolje plačana. Ali so moč in vzdržljivost  pravični, pravi kriteriji pa je seveda spet stvar posebne debate.

Tu bi omenil  zelo zanimiv odstavek v knjigi B.M.Zupančiča, ki sem jo nedavno prebral. Piše. Po drugi vojni je v ZDA inflacija letno pojedla dva procenta plače. Po dvajsetih letih je kapitalizem zato imel za isto ceno namesto enega, dva delavca. Torej ne samo moža, ampak tudi njegovo ženo. Do takrat v Ameriki niso imeli izraza za vrtec, »working girl« pa je bil slabšalni izraz za punco, ki ne more dobiti moža.

Seveda ne mislim pošiljati žensk (nazaj) za štedilnike in tudi omenjeni  avtor je to povedal predvsem v kontekstu kritike kapitalizma, saj je po njegovem tudi ravno taisti kapitalizem vzporedno s temi pojavi spretno, kot v zahrbtno opravičilo,  sproduciral feministični boj za (domnevno) osvoboditev žensk.

Ne, nisem mnenja, da bi ženske morale ostati doma in, da naj ne bi bile prisotne v prav vseh porah življenja.  Še najbolj tragično se mi zdi, predvsem je bilo tako v preteklosti ali pa je še vedno v nekaterih krajih sveta,  ko ženske zaradi okostenelih družbenih norm ne morejo izživeti svojih talentov, svoje ustvarjalnosti .

Imam pa nekaj zelo resnih pomislekov glede tistih zgoraj omenjenih menedžerskih ali celo političnih funkcij! Živimo v svetu in času, ko nam predpisujejo, rišejo, kaj naj bi bil naš uspeh. Po vzoru ameriške družbe in njihovih (ameriških) sanj, je ostati v domačem kraju in imeti svojo družino čisto popolnoma isto, kot biti totalen luzer. Kar meni zgleda še večja katastrofa je, tokrat tudi pri nas, stanje, ko si mlade ženske celo ne upajo imeti otrok. Poleg tega, da nasedajo na to noro propagando, se seveda bojijo za svoje že tako majave službe, prihodnost in seveda finančno zmožnost imeti družino.

In tu bi si dovolil misel, da bi bilo treba resno premisliti in ponastaviti, zresetirati pomen besede uspeh. Ko pogledam greznico v naših političnih krogih, ko pogledam skorumpirano stanje v gospodarstvu, ko pogledam še marsikaj, kar se dogaja in na drugi strani gospo, ki je v življenju uspela roditi, prehraniti in v poštene ljudi vzgojiti svoje otroke  in to povrh vsega v srečni, zadovoljni družini. Ne vem kaj mi je, ampak zame sploh ni dileme kaj je v življenju večji uspeh!