Že dolgo časa se v meni oglaša želja, da bi se vam ne nek način predstavil. Da ne bi ostajal samo tako vpleten v neke delavske zgodbe, kot fikcijski junaček, ki se mu dogajajo vseh sort čisto navadnih stvari. Takšnih, ki se dogajajo ljudem povsod, širom dežele in še dlje.

No, takšna je stvar. Sem Marinko. Nekje v osebnem dokumentu mi piše Marjan, ampak to z Marinkom se me drži že odkar pomnim. Verjetno zato, ker sem bil vedno slejkoprej prijazen in vljuden fant. Redkokdaj sem dovolil, da mi je zavrela kri. Ja pa se je tudi zgodilo. Največkrat nekontrolirano, včasih tudi takrat ko zares ne bi bilo treba. Kot bi nekako ne imel ničesar vmes. Saj veste kako to zgleda. Lepo prijazno, vljudno, sprijaznjeno in celo pohlevno. In to traja in se nabira in vre in tišči pod pokrovom. Potem pa eksplodira. Ja, ni dobro, vem. Ampak človek ne more prav veliko zaukazati kakšen temperament naj se razvije v njegovi betici.

Ko vam pripovedujem svoje zgodbe, se zelo trudim biti realen. Nikoli ne mislim, da je ravno moja štorija neka velika drama in kot taka pomembna kot hudič. Še zdaleč ne. V bistvu je prav ta zelo navadna reč. Če pogledate malo bolj natančno, zlahka opazite, da se zelo podobna dogaja marsikomu med vami. Marsikomu, ki se je podobno kot jaz znašel v tem času, ki nam je milimeter za milimetrom uhajal z vajeti. Vse manj smo ga obvladali vse do zdaj, ko imam včasih občutek, da niti slučajno več ne spadamo vanj.

S to realnostjo mislim to, da ne želim, da bi se vam vedno zdel le žrtev vsega tega. No, kdaj se človeku res ne zdi pravično vse kar se dogaja in s svojo ignoranco dovoljuje, da se slaboumnost predstavlja kot edina prava pot. Ampak, če pogledamo malo bolj z distance, takrat ko se tisti zgoraj omenjeni afekt ohladi, lahko ugotovimo tudi kaj drugega. Spremenile so se bistvene stvari, mi pa nismo tega zaznali. Vsaj do časa ne. To nam je preprečevala priučena, če ne celo prirojena naivnost, lahkoverno zaupanje v poštenost in  vsemogočnost neke velike sile nad nami, ki pa že ne bo dovolila, da pademo v nek paradoks, v neko nerešljivo situacijo. In to smo sposobni verjeti tudi še, ko vsi okoli nas že popadajo ravno zaradi istih pojavov, ki se nam baje nikakor ne morejo pripetiti.

Predvsem pa se zavedam nečesa zelo pomembnega. Ne. Ne mislim, da sem najbolj pameten. To me je namreč kdaj povprašal kakšen Flavio ali njemu podoben tip. Ob tem mi je na nek zelo čuden način pojasnil, da je moj zorni kot zelo ozek, medtem, ko mora on veliko širše videti stvari. In tu bi mu dal prav. Če se ne bi ravno takrat kregala, seveda. Ko se z nekom kregaš, mu pa pač ne moreš dajati prav. Nikakor ne! Ja, pritrdil bi mu v tem, da jaz vidim težave samo s svoje pritlehne perspektive. In ko bi me še vedno začudeno butasto gledal, bi mu povedal tudi to, da je tudi teh nekaj stopinj horizonta pomembnih za celo sliko. Neupoštevanje težav, ki jih vidim izza svoje črne šmitne, ki je v teh časih to samo še simbolično, v resnici pa je nekakšen računalniško voden obdelovalni stroj, onemogoča reševanje celega problema. Pa če se Flavio s svojo domnevno širino na svojo glupo glavo postavi.

Drugače pa res. Stalno imam tudi to v glavi, da so tudi tisti nad mano, tisti nad njimi in še više vpeti v neke procese, da so žrtve pritiskov, da imajo velikokrat samo navidezno in zaukazano moč. In kot takega,  Flavia in vse ostale oficirje, ki so samo podaniki drug drugemu, toleriram in celo razumem. Osebno sicer včasih marsikaj težko prenesem, vem pa, ko se ohladim, da bo vedno nekdo takšen tam. Če ne bo Flavio, bo mrbit pa Sergio, Korl ali Anton. In tako si mislim, da bom morda celo debelemu Rupertu enkrat  dal priznanje. Rekel bom« Ne glede na vse, ne glede na to kakšne malopridne prijeme si uporabljal in koliko škode si naredil ljudem … si pa speljal zadevo in jo konec koncev ohranil pri življenju!« In ko bo še kimal in odobravajoče tuhtal, da sem na kraju pa le dojel, bom še siknil bolj sam pri sebi »mona pokvarjena« To zadnje bolj za svojo dušo.

 Včasih se pogovarjamo s sodelavci. Zadnje čase je to bolj redko. Ni v kontekstu. Socialni, prijateljski, bog varuj omeniti, celo tovariški odnosi so v tej široki perspektivi čisto mimo. Ampak včasih kljub vsemu tudi poklepetamo. In naše debate nimajo več nobenih zaključkov. Niti slabih ne, kaj šele kaj bolj optimističnega. Vse se po navadi konča z nekim vprašanjem. Kaj bo iz vsega tega? Sploh ne vem, le sem tukaj kaj bolj močan, kaj bolj blizu odgovorov,  kot sleherni v zasvinjane plave cunje oblečen delavec, kot katerakoli pisarniška šribarica, kot delavci v bolnicah, za volanom kamionov, na gradbiščih in na poljih. Spoh ne vem, če imam kakšno vizijo.

Lahko vam tu in tam povem o sebi kakšno zgodbico. Nekje med vrsticami, ali pa vsaj nekje med uvodom in zadnjo piko, piše kako si predstavljam, da bi bilo prav. Ampak se hkrati zavedam, da veliko tega ne bo šlo skozi. Tista, zgoraj omenjena lahko vernost je usekala mimo. Velike sile ni. Vsaj poštene ne. Treba bo vzeti v roke čisto drugačno orodje od tistih starinskih macol. In pozabiti, vsaj kakšen dan, na to sakramensko utrujenost.

Lahko pa med stavki razberete vsaj to, da sem prijazen dec.

Bod'te mi fajn. Marinko!