Ko, se malo zamislimo nad vsem, posebno če je čisto konec decembra, če je zima z vso zgodnjo temačnostjo in hladom napadla naš center za zdolgočaseno malodušnost, če so naši kolektivni dopusti okupirali že dobršen del meseca, pa ne zato, da bi se delavec odpočil, ampak iz veliko manj simpatičnih razlogov, če smo že tako nagnjeni k nekoliko bolj črnogledim analizam, potem se nam lahko za trenutek zazdi, da je leto minilo zelo hitro in da ni bilo vredno, da bi ga poscal garjav pes … Ne, ne, jaz na to kljub vsemu ne maram gledati tako.

 Na govorjenje o tem,  kako čas hitro mineva,  sploh nikoli ne pristajam. Čas seveda drobi svoje minute in leta, kot je njegov red. Vedno pa ostaja za vsak dan, ali pa če jih damo skupaj v inventuro preko tristo hkrati, možnost, da se vprašamo koliko in kaj pametnega smo v tem času naredili in kaj smo lepega doživeli. Debata o teh stvareh mi godi veliko bolj kot že milijon let enake jamrajoče ugotovitve starih klepetulj, kako je hitro šlo vse skupaj mimo.

Vse okoli mene je preplavljeno z željami in čestitkami. Izrekajo, pošiljajo, pišejo in tipkajo mi jih moji, najbližji, manj bližnji, neznani. Z vsega srca mi jih pošiljajo takšni, ki mi bodo že prvi ponedeljek po novem letu brez zadržkov enako kot do sedaj, grenili dneve že od rane jutranje ure naprej. Z vseh strani mi letijo želje za moje zdravje in srečo s strani trgovin, firm, zavarovalnic in spletnih štacun. Vsaka čast, da se zame tako potrudijo.

Jaz nisem poslal nikamor nobene. To sicer ni čisto v redu. Lahko bi naredil izjemo in poslal kakšni stari teti in predvsem materi. Ljudem v njihovih letih klasična voščilnica še vedno pomeni res nekaj lepega. Ampak ne. Niti sms-a, niti fejsbuk objave, niti ničesar. Evo!

Seveda to ne pomeni, da ljudem ne želim sreče in zdravja. Še kako si želim okoli sebe imeti zdrave in zadovoljne ljudi. Čisto normalno. Saj, poleg vsega drugega, se potem tudi sam počutim tako. Energija,ki jo izžarevajo ljudje v okolici je najboljši motiv, da se lotim dela tudi sam. 

In načrtov imam polno. Nikoli si sicer ne predpisujem mejnikov, še najmanj takšnih kot je novo leto, ko naj bi začel kakšno stvar čisto na novo, povsem drugače. Potem se mi zdi, je še več možnosti, da se načrti izgubijo za kakšnim šankom, v igranju pasjanse ali popoldanskem dremanju na kavču. 

Pa o teh željah ne bom zdaj pisal. Upam, da bom v prihodnosti vzel iz razdrobljene zmešnjave dnevov in minut dovolj časa za to, da bom svoje navdihe v miru in z užitkom stresel na to svojo tipkovnico. Tam bo potem vse. Vse želje in vse misli. 

Pa vi!? Ja, vam želim srečno! Kakopak. Pa bodite tu blizu. Dobre družbe ni nikoli preveč! Dare