Ne, ni to muza zajezdila misli
na nočni poti s Parnasa skozi
tesne vijuge neskončne praznine
čez gore spominov in v loku nazaj

Ne, ni to dolg, ni niti potreba,
ni nekaj kar moral početi bi dec
neznansko breme, ob bridkem vzdihu
kot skala zvrnjena raz utrujenih pleč.

Ni niti očitek, trkalo na vratih vesti,
ki okorelim čutilom poje levite, 
ne grožnja, ne himna za nove dni
ne tema za pisane zidne grafite

Ni to za tebe in ni za na papir
da krilo goloba v svet to ponese 
ni za témo obokov poetov večer
ne za vse, kogarkoli in ne samo zase.

Včasih obstanem zaprtih oči
in gledam tako vso tisto zmedo
vijug in praznin in se umirim.
In ko tako tam stojim in mižim …

… si pač zaželim!