»Čisto na kratko!« je pred menoj s hladnim strogim glasom zapovedal uradnik. »Čisto na kratko!«

Torej malo besed. No, pa tudi časa nisem imel na pretek. Misli sem zbiral pospešeno, mrščil čelo in pogledoval nekam pod strop. Kaj naj povem? Naj pomislim kaj bi povedal kdo drug? Naj pomislim kaj misli kdo drug? Ne, to ne bo šlo. Od kod naj jaz vem kako je živeti v koži, ki ni moja? V koži normalnih ljudi!?

Mogoče tisti zjutraj vstane. Mogoče se težko prebudi. Ampak se dvigne in gre. Jaz? Meni spanec prekine nek zvok. Zvok, ki povzroči strele in bolečino. Signal, ki požene skozi nevrone slike, ki niso s tega sveta. In sprašujem se v tistih sekundah nečloveške agonije … je kje stvarnik?  Kakšen je namen teh minut? Kdo bi bil z mano krut na takšen način. Toplina  ob meni je nežna in vabi. Še ko odhajam diši in kliče 'ostani'!

Med ljudi pridem in nisem še jaz. Tisti v drugi koži pozdravlja. Vidi obraze. Vidi ploskve in robove. Jaz pa ne vidim oblik. Iz megle se počasi rišejo pogledi. Niso del  temno modre celote. Tisti drugi jih pozdravi. »Živijo, družba!« Meni pred oči prihajajo vsak zase. Nobeden ne paše v kolaž. Vsak ima svojo neponovljivo obliko. Nekdo vsem prijetno, zaobljenih robov, drugi je špičast in z okornih potez. Nekdo je s sabo prinesel sinočnji prepir, drug je družinski mir prelil v jutranjo blaženo prijaznost. Za pogledi vidim lesk, za drugimi skrito bolečino. Eno in drugo se skriva za rutino, za edinim kar tisti človek sreča. In pozdrav »Zdravo družba!«

In primem artikel v roke. Tisti drugi jih šteje. Prešteje minute in vsak kos, ki ga zagrabi. Ritem in vedno isti zvok sprejme za del tega dneva. Moji prsti tipajo ostre oblike. Zaznavajo hlad. Spomnim se za trenutek na svileno kožo in njen vabljivi jutranji vonj. V vsakem kosu, ki mu stroj spreminja namen zveni mala zgodba. V cvileči uho parajoči raboti se skrivajo misli in raste namen.

Veličina se ustavi pri ljudeh v modri opravi. Človek v normalni koži sikne med zobmi. »Baraba!« Kriteriji temno modre skupine so isti. »Baraba!« Vzvišen in strog, v sebi osamljen in napet se približa mojemu dnevu. Človek je, ki je zadostil drugim merilom. Človek, ki so ga našle druge zgodbe in mu od jutranjega piska naprej porajale zanj pripravljene dileme. Na kratko pokimam v pozdrav in ne vem ali je gesta prebila bariero med svetovi. Ne sprašujem se veliko. Svetovi so različni in ne želim poznati vseh.

Temno modri spremenijo barve in se poženejo na plan. Tisti zabeleži še en dan in ga porine pod pozabljivo preprogo. Jaz vdihnem hladen zrak in se uzrem v vejevje ob mali rečici.  Za lahne igrive pozdrave enoletne trepetlike si vzamem trenutek. Prerinem se med vsemi obrazi, med utrujenimi, hitečimi in mladimi zvedavimi očmi. Pridem do poti. Vsaka pot je zgodba. Pot nas vodi do hiš. Pot nas vodi stran od njih. Vedno je tam in nam ponuja priložnost. Jaz sem vedel kaj mi je početi z njo. V nosnicah sem še vedno čutil tisto vabilo.

Vrata so zaprla svet za sabo. Tisti drugi mogoče nima takšnih vrat. Moja so močna in debela. Kot grajske duri, ki s škripanjem in treskom trudoma a zagotovo zaprejo svet, da ne more do mene. Varen sem na tej strani in prijeten se mi zdi ta kraj. Nežen je do mene. Nasiti me in odpočije. Nazadnje me povabi spet v tisti topel kotiček. Tam se pred temo še dotaknem nebes in zaspim, dokler spet tisti zvok ……

»Na kratko, na kratko ……

»Dobro, dobro» otresem z glavo in rečem  »Zabeleži, da tu in tam kaj napišem!«