Članek
Še pomnite?
Objavljeno Nov 24, 2014

Marinko se je ta večer ustavil v vaški gostilni. Naročil je hladen špricer in nekajkrat globoko vzdihnil. Mladenka za šankom je gotovo pomislila, da je dec od nekod prihitel ali pa da je nosil nekaj težkega. Pa ni bilo nič takega. Mojster Marinko je imel za sabo le še en šiht, še en tak delovni dan, ki ga je spravil ob živce, ga psihično utrudil in potrl. Pa tako velikokrat si je govoril tiste pomirjujoče stvari o tem kako se nobena juha ne poje tako vroča in kako je treba poslušati in ukrepati v stilu »skozi eno noter, skozi drugo ven« in narediti po svoje.

Počasi je prišel do svoje prave sape, se umiril in začel počasi srebati hladno pijačo. Pogledal je po lokalu. Še dva, trije njemu podobni, ki so si po fabriki privoščili hitro osvežitev. Eden se je ravno odpravljal na avtobus. Na hitro je zlil vase še polovico piva, potem nekako rignil in pozdravil hkrati in na pol stekel skozi nihajna vrata. Mudilo se mu je. Ampak žejen pa ni šel domov.

Pri bližnji mizi je Marinko zagledal družbo štirih fantov. Tako mirni in tihi so bili, da jih sprva prav zares ni opazil. Čudna druščina so se mu zdeli. Nič kaj zgovorni, ma kaj zgovorni, sploh se niso nič menili. Celo na pijačo so očitno pozabili in medtem, ko se jim je  grela v kozarcih, so tiščali glave v male svetleče ekrane svojih telefonov. Povezani na hišno omrežje in na cel svet.

*

Marinko je v tistem času na šiht odhajal tako, kako bi se reklo,brez odpora. Bil je poln energije, delo ga je veselilo, vsak dan se je česa naučil. Z večino sodelavcev je bil v dobrih odnosih,  sitnosti in  strogosti starega mojstra pa tudi  ni jemal kot nekaj hudo slabega. Toneta, kot mu je bilo ime je spoštoval in celo občudoval je kako je imel porihtane stvari.

»Mojster!« je Marinko pobaral šefa, ko je ta prikorakal mimo » surovcev mi bo zmanjkalo. Še za kakšnih pol ure jih imam.

Tone je samo prikimal, pogledal okoli če je kje viličarist in ponavadi je brez kompliciranja uredil vse potrebno. Brez besed, brez papirjev in tako kot je treba. Včasih se je sam usedel za volan viličarja in se odpeljal do priprave materiala. Tam je naložil kišto željenega materiala in ni minilo pet minut, ko je imel kovač obnovljeno zalogo. Anton pa je samo nekaj zabeležil v svoj zdelani sivi zvezek. Tam notri je bilo čisto vse.

»Malo rjasti so, mojster Tone!« je kdaj Marinko opomnil starega na slabši material. Tone je prijel dva ali tri kose v roke, jih modro potežkal in si jih ogledal z vseh strani. Vrgel jih je nazaj med druge in ob tem je gromko zaropotalo. Slišalo se je, da gre za težke kose železa in še nekaj jeze zraven.

»Francl, kaj si mi podtaknil za eno svinjarijo!?« se je zaslišalo vpitje, ko je dobil magazionerja na interni telefon. Veliko črno slušalko je držal nekako med rameni, medtem, ko je v tisti svoj zvezek med okorno, nečitljivo nakracane stavke, beležil neke opombe, kljukice in tu pa tam kakšen samo njemu poznan znak. Običajno je v takem primeru Marinko moral vzeti žično krtačo in vse skupaj očistiti, Tone pa mu je pisal uro ali dve nekakšnih popravil. Ko je enkrat pobaral Faranceljna, kako »rešujeta« te stvari, mu je ta pojasnil, da ponavadi predlaga Antonu, naj kakšen pob porihta tiste kose, on pa bo dal za pivo po šihtu. In vedno gre skozi. 

Pa tudi tisto je Tone pošteno vrnil. Posebno takrat, ko so bili na popoldanski izmeni, so fantje vsaj enkrat v tednu šli na pijačo. Vsi, brez izjeme. In kadar je bil zraven tudi mojster, takrat je obvezno dal za rundo. Pa ne majhno. Bilo jih je kar poštena desetina, za dve polni mizi jih je bilo, pa ni niti slučajno dovolil, da bi kdo drug plačal prvo pijačo. Vedno pa so spili še eno, postali vse bolj zgovorni, korajžni in pametni. Kmalu so blebetali drug čez drugega.  Včasih so se skregali in pogosto se je tudi šefu kateri od delavcev skorajžil reči kakšno bolj pikro in žleht. Drugi dan so bili potem kakšno urico malo bolj tiho, do malice pa so na vse skupaj pozabili. V glavnem, nikoli se niso sprli tako zelo, da ne bi po nekaj dneh z največjim veseljem spet skupaj šli pit. Ja, bili so pravi kolektiv.

*

To jutro se je potem, ko je potegnil s kartico pri vratarju in pozneje še na glavnem vhodu, že takoj ob šestih prijavil svoj delovni nalog. Kot pač večino juter, je vedel kaj je njegovo delo. Če mora potegniti s skenerjem čez tisto črtno kodo, pa pač potegne. Čudno se mu zdi le takrat, ko dobi občutek, da je vsa ta večkratna evidenca bistveno pomembnejša od njegovega dela. In to se mu zgodi kar pogosto.

»Flavio, materiala mi bo zmanjkalo!« je pobaral mimoidočega šefa. Ta je, na videz preprosto informacijo sprejel, kot bi se mu podrlo pol sveta. Zavil je z očmi in globoko vzdihnil. Nekaj je sicer tudi sikal, da bi lahko Marinko to omenil že prej pa je to le nekako zamomljal, saj je vedel, da ne sme biti v proizvodnji niti minimalnih zalog. Še včeraj je o tem modroval, ko je Marinko jamral, da ne razume te logike. V svoji tovarni, v svojem regalu ne smeš imet malo železja, je zmajeval in se jezno čudil, Flavio pa mu je le ponavljal tiste bedarije o direktivah, o notranjih in zunanjih presojah o nekem sistemu z japonskim imenom. Vse to Marinka zagotovo ni pomirilo. Niti malo!! »Kot bi mi sosed hodil komandirat kako imam pospravljeno bajto in kaj je žena ta dan vrgla v lonec!« je godrnjal sam vase in, seveda prav tako le sam pri sebi, poslal Flavia k vragu.

V glavnem sitni šef je imel neznansko veliko dela s tistim železjem. Odpreti je moral nalog, dobavnico, naročilnico. Vse skupaj je moral  izročiti viličaristu, ki se je sicer imenoval delavec v notranjem transportu in po dobri uri je bila kišta tistih kosov pripravljena za obdelavo. Le še kontrolor Miran je moral pritisniti svoj blagoslov. Pa ga ni! Le njegov močni glas, brezkompromisen in ne ozirajoč se na Flaviove živce, se je zaslišal po kovačiji.

»Flavio, rjasti so!!«

Ne, to res ni bil Flaviotov dan. Kar pot ga je oblil zaradi novega problema. Seveda bi lahko delavec sam očistil tisto reč, tudi sam Marinko bi z veseljem prijel za krtačo in pol ure malo drgnil. To današnje zezanje ga je nerviralo bolj kot vsakdanje priganjanje. Ampak, kje pa, lepo vas prosim. Kje pa živite? Treba je bilo napisati reklamacijski zapisnik, odpraviti kišto na prav tako reklamacijsko skladišče, vzeti iz skladišča zadevo nazaj in izdati dodelavni nalog. To prevažanje in manipulacija je bila večinoma sicer bolj navidezna, za Flavia pa zaradi tega nič manj problematična.  Kar pa se je Marinku zdelo najbolj butasto, je bilo dejstvo, da je po vseh teh kolobocijah lepo prijel to isto drat krtačo v roke in spucal rjasto železje. Potem bi se tudi  lahko lotil dela pa je bila ura že preveč. Lahko je le še malo pometel in počistil okoli mašine in se šel odjaviti na terminal. Cel kup rubrik je moral vtipkati in skoraj nič izdelanih kosov. Ob pogledu na svoj rezultat je le nekako otožno odkimal in zaključil za ta dan.

Odločil se je, da se bo ustavil v vaškem bifeju. Moral se je pomiriti. Malo je pogledal po fabriki in spet, kot že tolikokrat ugotovil, da ni nikogar, ki bi mu lahko delal družbo. Delovna skupina iz njegovih spominov je bila že zdavnaj razbita. Stalne ekipe niso bile več trend. Po nekih uvoženih teorijah se pač niso obnesle. Nekaj starejših žensk je še delalo na linijah in cel kup agencijskih delavcev z Balkana. In odšel  je sam. Le pozdravil je še in popiskal dvakrat s tisto svojo kartico. Nihče ni opazil, da je ob vsakem pisku, čisto na tiho po kovaško zaklel.

*

V gostilni si je hitro ohladil glavo. Le tuhtati ni mogel nehati o celi zadevi. O spremembah. No, vsaj razmišljal je lahko v miru. Ob tem se je spomnil Flaviovega zloveščega navodila, ko si je kdo privoščil kritizirati zakomplicirani sistem, cele ekipe nadzornikov in presojevalcev, tipov ki so na vsak prosti pleh na mašini limali grafe o (ne)uspešnosti delavcev in vse takšne stvari. Takrat je Flavio strogo dvignil prst in rekel nekako: »Ne smete misliti, da je to kar tako nekaj!!« Madona, je ob teh besedah vedno pomislil Marinko, samo še kurjenje čarovnic ali pa vsaj tepežkanja po senci se nam še manjka, če je že misliti prepovedano .

Marinko je naročil še en gemišt. Bil je hladen in svež. Kar rosa se je naredila na kozarcu. Zdaj se je že veliko bolje počutil. Zdelo se mu je, da je skoraj tako kot včasih. No, le družbe ni imel takšne kot takrat.

Fantiči za mizo pa še vedno niso kaj prida spregovorili drug z drugim. Ni jih obsojal, vedli so se tako kot so se pač navadili. Taki časi so, je pomislil. In se je odpravil domov.

»Živio fantje!« je pozdravil mladeniče, ki so ga začudeno pogledali! Še bolj začudeni so bili, ko jih je tik preden je šel skozi vrata narejeno resno vprašal:

»A se spomnite kako je bilo, ko še ni bilo pametnih telefonov!?«

Pojma niso imeli, kaj mu je!